Finski skladateljici so zdravniki v februarju diagnosticirali glioblastom, agresivno in neozdravljivo obliko možganskega tumorja. "Čeprav so se množili, tumorji niso vplivali na njene kognitivne sposobnosti vse do zadnjega stadija bolezni," je umetničina družina zapisala v izjavi za javnost. Pred smrtjo je skladateljica prejemala eksperimentalno zdravljenje v pariški bolnišnici Pitié-Salpêtrière.

"Ko se je Kaija začela v jaavnosti pojavljati na invalidskem vozičku ali s palico, je to sprožilo veliko vprašanj, na katera je odgovarjala z izmikanjem," so še zapisali svojci. "Po nasvetu zdravnika je svojo bolezen obdržala v zasebnosti, da bi tako lažje ohranila optimistično razpoloženje in pozornost pri svojem delu."

"Nagovoriti je znala tako intelekt kot čustva"
Skladba Kaije Saariaho L’Amour de Loin (Ljubezen od daleč) je krstno izvedbo doživela leta 2000 na Salzburškem festivalu, ameriško premiero pa dve leti pozneje v Santa Feju. Leta 2016 je to postalo prvo delo ženske skladateljice na odru Metropolitanske opere po letu 1903 (takrat so uprizorili Der Wald Ethel M. Smyth).

"Imela je enega najbolj originalnih glasov in dosegla je neverjeten uspeh," je komentiral direktor metropolitanske opere Peter Gelb. "Nagovoriti je znala tako poslušalčev um kot tudi njegova čustva. To je bila glasba, ki ljudem seže v srce. Resnično je bila ena velikih, velikih umetnic."

Ni hotela pozornosti zaradi svojega spola
Kaija Saariaho ni hotela, da se o njej govori kot o "ženski skladateljici" – hotela je biti ženska, ki je obenem tudi skladatelj. "V resnici o tej temi raje sploh ne bi govorila," je priznala v intervjuju za The Associated Press. "Res bi bilo škoda."

Skladateljica se je rodila leta 1952 v Helsinkih in študirala na akademiji Sibelius in v Freiburgu. V sedemdesetih je bila ena od ustanoviteljev finske skupine Korvat auki (Odprta ušesa). "Težava s Finsko v sedemdesetih in osemdesetih je bila, da je bila zelo zaprta," je lani povedala v pogovoru za NPR. "Moja generacija je imela občutek, da za nas ni prostora, za našo glasbo pa ni zanimanja – na splošno se je zelo redko slišala moderna glasba."

Leta 1982 se je zaposlila v pariškem centru za sodobno glasbo, Inštitutu za raziskave in koordinacijo v akustiki/glasbi (IRCAM). V tem obdobju je v svojo glasbo inkorporirala elemente elektronike.

Opero Ljubezen na daljavo je zložila, ko je leta 1992 na Salzburškem festivalu slišala skladbo Frančišek Asiški Oliviera Messiaena. Sledili sta njeni deli Adriana Mater (s premiero leta 2006 v operi Bastille) in Émilie (s premiero leta 2010 v Lyonu).

Njeno poslednjo opero, Innocence, so prvič uprizorili na festivalu v Aix-en-Provenceu leta 2021. Delo, ki med drugim tematizira strelno orožje in z njim povezano nasilje, je že uvrščeno na spored Metropolitanske opere za sezono 2025–26. "To je brez dvoma delo zrele mojstrice, ki popolnoma obvlada svoja sredstva in se lahko osredotoča zgolj na podajanje zgodbe in na osvetljevanje likov," je o delu zapisal Zachary Wolfe, recenzent New York Timesa.

Skladateljičino čisto zadnje delo je bil koncert za trobento z naslovom HUSH. Premiero bo doživel avgusta v Helsinkih v izvedbi simfoničnega orkestra Finskega radia s Susanno Mälkki na čelu.