Nedavni ljubljanski koncertni znanci na njem sicer znova briljirajo z virtuoznostjo, a glavni odliki sta izjemna skladnost in polnokrvnost njihove eklektične zvočne podobe. Zmes trdega rocka in elektronike skozi preplet prvinske afroritmike s senzibilnimi, 'odpuljenimi' melodijami namreč predstavlja čustveno razgibano, sugestivno glasbeno izkušnjo, ki ji težko najdemo para v svetovnem eksperimentalnem rocku.

Newyorška superskupina, v kateri so pred slabim desetletjem svoje izkušnje združili kitarist in klaviaturist Ian Williams iz zasedb Don Caballero in Storm & Stress, kitarist David Konopka iz Lynxov, bobnar John Stanier iz skupine Helmet in Tomahawk ter avantgardni eksperimentalni sologlasbenik Tyondai Braxton, si je z albumom Gloss Drop še dodatno učvrstila položaj tako pri kritikih kot pri privržencih.

Lanski odhod genialnega Braxtona iz zasedbe je opazen, a v nasprotju z bojaznimi ni usodno vplival na njen obstoj. Njegove inspirativne, duhovite, inteligentne izlete v svet presenečenj, ki jih je izdatno predstavil tudi na solističnem albumu Central Market, je vsaj delno uspelo nadomestiti gostujočim glasbenikom. Izpostaviti velja predvsem Čilenca Matiasa Aguayo v sproščeni veseljaški poskočnici Ice Cream in 'elektrofrika' Garya Numana v bučni, nadčasni elektro-rockovski My Machines. Tudi preostali dve vokalni skladbi Sweetie & Shag ter Sundome izstopata zaradi spogledovanja s popom in posledično nekoliko večje usmerjenosti k širšemu občinstvu.

Da ne bo pomote: mišljen je pop za sladokusce, pronicljiv in večplasten, svojevrsten futuristični pop, ki nima prav veliko skupnega z običajnimi asociacijami na ta žanr.

Ocena: +4; piše Dušan Jesih