Sredi prejšnjega avgusta sem njegov nastop ujel na londonskem ortodoksno hipsterskem festivalu Visions, kjer se je predstavil z izjemnimi interpretacijami povsem avtorskih songov, to je s pesmimi, kakršne bi pričakovali na repertoarju kakega proslavljenega cronerja, ali pevca šlagerjev ali pač popevkarja šansonjerja v smokingu. Pa saj delno tudi je. Tako kot vselej je v beli srajci in črnih hlačah na rob.
Njegove pesmi so že tedaj zvenele presneto zrelo in skorajda premalo zabavno. Navsezadnje je Salvatova priredba Rihannine najbolj znane balade Diamonds še kako pravilna ali primerna za spoznavanje s tem novincem posebnežem na popsceni.
Diamonds je, mimogrede, tudi del albuma Night Swim, še prej pa je bila izbrana za glasbeno opremo televizijskega oglasa za najsodobnejšo televizijo znanega japonskega proizvajalca.
Manj vpadljivo, a logično je bilo, da bo Salvat pristal pri založbi z istim imenom oz. v družini glasbenikov, ki delujejo pod okriljem te svetovne znamke.
Album Night Swim začenja napol v angleščini in napol v francoščini zapeta popevka Open Season (Une Autre Saison), ki bi lahko bila kandidatka celo za kakega od revijalnih popevkarskih festivalov. Nadaljevanje Salvatovega niza se nato iz čvrstega popa preliva v precej klasično ukrojene napeve, nekatere pospremljene le s klavirjem in neznatno orkestracijo, druge spet aranžmajsko malodane starošolsko ali evrosongovsko razbohotene, tretje pa podobne gejevskim elektro-popepikam. Občasno se med te melodije prikrade še nekaj sanjsko popovske romantike. Zelo lep songovski šopek.
Pa vendar ob poslušanju albuma Night Swim skoraj ne moremo ubežati občutku, da nam avtor ponuja nekaj izrazito kozmopolitskega, nekaj resnobnega in kar ošabno urbanega ter skoraj tako zahtevnega ali umetniško vzvišenega, da nam bo prav kmalu še žal, da smo se drznili biti njegovi poslušalci.
Toda ta privid se le uspe izviti v veličastno užitkarsko, gosposko ponosno razodetje oziroma se izkaže za dovršen, meščanski trik. Night Swim krasi tudi pretkani humor.
Če bi križali Robbieja Williamsa in duet Hurts bi bili že bližje namišljenemu idealu, ki ga pooseblja Salvat, pa čeprav bi zelo verjetno še naprej iskali primerjave ali pa se odkrito spraševali, kje smo nekaj podobnega nemara že slišali. Barvo glasu ali pevski način Josefa Salvata bi navsezadnje lahko primerjali tudi z pretežno temačnima, a še kako vznesenima altoma Petra Murphyja ali Iggyja Popa.
Med posebej prepričljivimi songi so poleg omenjenih dveh in naslovnega zagotovo še Constant Runners, Hustler, Closer in Paradise (Le paradis nous trouvera).
Neverjetno posrečen album zelo posebnega glasbenika, ki se noče več izgubiti, pa čeprav bo zares odkrit šele čez nekaj let.

Matjaž Ambrožič
@matjazambrozic