Že zelo zelo dolgo se ni primerilo, da bi delo kakega slovenskega izvajalca tako lahkotno uvrstil med novosti, ki jim sledim s svoje londonske perspektive. Najsi imam v mislih zadnje izdaje Jona Hopkinsa ali še čisto svež bleščeči EP Aphex Twina. Pri KALU-jevi glasbi seveda ne gre za (pre)hitre bite in vratolomna ritmična lomljenja.

Ne. Gre za jazzovsko-polnozrnat dvig "novega ambienta", ki sta ga pred tremi leti s svojo prvo izdajo urezala Bochumčana Grandbrothers. A to je komaj začetek. Dejansko pa oris prve polovice tega izvrstnega glasbenega dela, ki se spogleduje tudi s popformo.

Dinamika albuma Get Well Soon je izjemna. Osnova zanjo so docela karakterni komadi. Freed, na primer, nadvse suvereno, pa čeravno na blag način zavre poprejšnjo eleganco, ki jo v veličastnem slogu Buggeja Wesseltofta v celoto zanesejo prve štiri skladbe. Okusno vokalno poseljena Never Let Me Know je tako kot uvodna What We Are ta s le plahim vokalnim dodatkom – tako plišasto prikupna, da bi jo najraje zadržal samo zase.

Je pa zato skladba Forgetters pomenljiv odklon v bolj resno narativno politiko. Deluje kot nekakšna grande solaža. Tudi From Within lepo pospeši še vedno intimno teatralnost, v katero nas je zvabil KALU. Zaključni bluesovsko navdahnjen šlager Sea Of 2 nam le še smejé pomaha v slovo.

Najboljši song na albumu Get Well Soon je res – malodane kar hitična – neo-popevka The Loosing Side.

Fantastično.