V zadnjem tednu, odkar je bil objavljen moj intervju z N'tokom ob izidu njegove tretje plošče Parada ljubezni, so me nekajkrat prosili za pojasnilo trditve, da je album Parada ljubezni eden največjih in najboljših albumov v celotni zgodovini popularne slovenske glasbe.

To recenzijo bom izrabil za to, da mi ne bo treba ponavljati ene misli ene osebe o enem diskografskem dosežku!? In že na začetku je odgovor na dlani – plošča Parada ljubezni je ultimativni diskografski dosežek! Njegova minimalistična zvočna podlaga je učna ura za vse tiste, ki bi se lotili glasbe po načelu "one man band", "lo–fi" ali "no hi–fi"! Kar nam N'toko sporoča – v primežu skladb Dost mam vsega ali Panda mafija –, je, da glavna značilnost minimalistične glasbe ni njena dobesedno razumljena in podoživeta opeharjenost v zvoku ter zreduciranost na nekaj tonov, temveč popolna zvokovna subverzivnost, ki se v primeru N'tokove lirike - "vse pizde sveta hočejo biti svetniki" - tako lepo poda splošnemu razumniško–uporniškemu fluidu albuma. Tega že dolgo ni bilo v naši "sončni Šentflorjanski dolinici.

Prvi singl Zig Zig je grenka in strašljiva projekcija naših življenj, ovitih v folijo iz veleblagovnice trgovskega betlehema na robu mesta. Toda če odmislimo klasično novinarsko floskulo o "razumljivi in drzni in inteligentni" liriki , ki nam je že od N'tokovega prvenca Cesarjeva nova podoba ali skupine Moveknowledgement popolnoma samoumevna, potem je moč omenjene skladbe predvsem v tem, da na široko odpre vrata v zakladnico samega albuma. Kdor se upa spustiti v ta arhipelag, bo presenečen nad nabito in zgoščeno vremensko in situacijsko ujmo (N'toko ne obstaja, Joe Le Taxxxi), ki jo poslušalec lahko prezre le, če je obdan s zidovi in daleč stran od našega in vsesplošnega vsakdana ali pa mu po intelektualno ozaveščeni ter moralni plati ni pomoči.

Naj ne bom narobe razumljen – ta plošček ni le za intelektualce in moraliste! Ta plošček je kot Zdravljica … za ljudi, za narodov blagor!

Ocena: 5