Harveyeva, ki je znana po tem, da se glasbenega sloga iz albuma na album ne oklepa kot pijanec plota, je kitaro zamenjala za klavir, alternativni rock za nekakšno gotsko komorno glasbo in močen, brezkompromisni vokal za krhek sirenin klic.

To je najbrž Harveyin najbolj nerazredčen album. Kombinacija nedolžnosti in potrtosti polzi iz njegove vsake pore, svet, ki ga ustvarja, je nepozaben in se ga ne moremo zlahka otresti.

PJ je zajadrala v mehkejše, intimnejše in vsekakor manj jezne, nikakor pa manj čustvene vode.

Ocena: +4; piše: Maja Isakovič