Ljubljenka ameriškega občinstva Taylor Swift se je na razpotju, imenovanem Red, podala pogumno tja, kjer še ni bila.

Evolucija Swiftove iz najstniške senzacije countryja leta 2006 v zrelejšo popevkarico je z Red dobila svoj uvod. Z izdelki na četrtem studijskem albumu se je tako s svetlobno hitrostjo približala uspešnicam Since You've Been Gone (Kelly Clarkson) in Quit Playing Games With My Heart (Backstreet Boys). A glej ga zlomka. Omenjeni skladbi je tako kot nekatere na Red produciral švedski popčarovnik Max Martin, ki se je poleg Swiftove podpisal tudi pod večino skladb. Naključje? Daleč od tega.

S šestnajstimi svežimi skladbami je dekle Nashvilla s svojim kabrioletom oddrvelo proti losangeleški "fast food" produkciji. Svojim oboževalcem je ponudila raznovrsten spekter dopolnjevanja stare Taylor z novimi popprimesmi, a kaj ko je s tem skoraj popolnoma zadušila trpečo najstnico, ki se je prebijala na glasbeno prizorišče s srce parajočimi izpovedmi. Oziroma se je celo prelevila v mlajšo izdajo Avril Lavigne s svojim napadom na "hipsterje" v skladbi 22.

Drzen korak za Swiftovo pusti poslušalca pri koncu zadnje skladbe albuma v dvomih, kaj pravzaprav je poslušal. Četudi z naslovom stavi na barvitost, ji na koncu prav te zmanjka. Že pri prvi skladbi na albumu State of Grace poslušalec čaka, kaj je za tistimi "poglejte vse svetlikajoče se luči ob premikajočem se avtomobilu skozi drvenje po mestu angelov" kitarskimi rifi in ritemsko konstanto, in ostane brez odgovora.

Njen nesporno močan glas se s poigravanjem z vokalnimi učinki izgublja ob sicer ritmično privlačnih melodijah (I Knew You Were Truble). Sicer pa je na preveliko vdanost v preverjene forme popa med mejami Pink, Avril Lavigne in Katy Perry (z njenim besednim napadom na indie) nakazal že poletni singel We Are Never Ever Get Back Together.

Pri ustvarjanju nove podobe se ne upre niti superduetom. The Last Time je kolaboracija na prvo žogo z glasom za Chasing Cars skupine Snow Patrol Garyjem Lightbodyjem, ki pa preprosto ne ponudi tiste prave kemije. Precej več je poustvarja z britanskim lirikom Edom Sheeranom Everything Has Changed.

Country ostaja v bledih odtenkih. Ukulele spremljajo country, ki se sreča z avtotune ponavljanji: Red. A težava sploh ni v ponavljanjih besed oz. besednih zvez, ampak v njihovi obliki. "Zlajnanim" in neinovativnim frazam je tako na nasprotnem polu igrivemu in iskrivemu countrypopu s Stay, Stay, Stay. Konec koncev je Swiftova ena tistih pevk, ki potrebuje le močnejši ritem in stvari se odpeljejo same od sebe (Holly Ground).

Med nespornimi aduti albuma najdemo še izpovedno liriko na Treacherous in All Too Well. Ter nadaljevanji že slišanega, a učinkovitega izpovedovanja I Almost Do. Privlačno pa koketira tudi s temačnejšo stranjo ljubezenskega popa - Sad Beautiful Tragic.

Nesporno je v naskakovanju novih dimenzij glasbe v veliki prednosti, predvsem glede besedil. Ne gre za nizanje praznih besed. Pri njej izpadejo doživeta. Še vedno je album s težo. A približno enako, kot jo je že ponudila pred časom (za primerjavo prisluhnite Starlight).

Swiftova v svojem glasu kljub vsemu ohranja tisti country čar, v katerega so se vsi zaljubili in to tudi sama dobro ve. Še vedno igra na čustva vseh prevaranih in razočaranih in nikoli ne udari mimo note pri tem. Ko ji v roke dajo še akustično kitaro, se Swiftova ozre proti že prehojeni poti, toda pri tem se ne obrne. Nadaljuje svoj novi veliki pohod. Preudarno. Morda - četudi gre zanjo za neraziskano področje - pa bi se lahko prepustila bolj lastni intuiciji, čeprav napačni, kot da stopa po preverjeni poti.

Piše: Klavdija Kopina, ocena: 3