Nekateri so to esejistično svobodo razumeli tako, kot da so bili seznanjeni z administrativnimi težavami ruske manjšine v ZDA, točneje v Wisconsinu ... Kakor koli, ta novinarski luping je tako ali drugače le opozarjal na … resnost glasbe Zole Jesus, kar si ona vsekakor zasluži. V nasprotju s prejšnjim so izid novega album Conatus pospremili vsi glasbeni mediji, ki v popolni poplavi sebi podobnih prenašalcev istih glasbenih novic kaj štejejo, ki analizirajo in narekujejo glasbene smernice.

Ob slišanem se samo po sebi lahko sklepa, da je Zola Jesus pripravljena na širši krog poslušalcev. Že uvodna In Your Nature spreminja odtenke gotskega temačnega vzdušja v zelene irsko-škotske pejsaže, ki se seveda v Zolini različici slišijo kot nočna mora Simple Minds. Še vedno je njeno glavno orodje minimalistično zaporedje dark elektra, toda če je album Stridulum II predstavljal vso intimno esenco strahu in romantike, ki jo je Zola pripovedovala, se Conatus sliši, kot da bi ga, ali pa avtorico samo, obsijalo večno sonce. Zola je pri tem še vedno otožno melanholična in mistična – Vessel, Lick The Palm Of The Burning Handshake, Swords, Avalanche, Hikkomori – vendar njen izjemen vokal in karizma se dostikrat prekrivata s preveč naglašenimi orkestracijami, ki delujejo kot glasbene kulise pred spektakularnimi bitkami v Gospodarju prstanov in po njih.

In to je edina pomanjkljivost albuma, ki bo tej 22-letni umetnici zagotovo razširil krog privržencev, nikakor pa ne presegel monumentalnosti njenega prejšnjega albuma.

Ocena: 4; piše Miroslav Akrapović