Postavitvi, ki jo bodo odprli 10. februarja in bo na ogled do 30. maja, je naslov Praznik za oči - hrana v tihožitju, obsegala pa bo približno 100 del iz različnih obdobij zahodnoevropske umetnosti.
Pravzaprav postavitev ne bo osvetljevala le razvoja hrane v tihožitju, ampak tudi kulturo prehranjevanja in pitja v zgodovini ter samo tihožitje kot nosilca različnih pomenov, ki so bili vedno neposredno povezani s spremembami v družbi in njenimi običaji. Obravnavala bo tudi vprašanje, koliko je šlo pri tihožitjih le za posnemanje narave in koliko za simbol ali celo za konstrukcijo realnosti.

Od stoletja, v katerem se je razmahnilo tihožitje
Predstavitev bo segala v 16. stoletje in spremljala podobe hrane vse do 20. stoletja. Z deli različnih obdobij in okolij bo mogoče spremljati kontinuiteto v žanru, ob tem pa tudi razlike in odnos tihožitja do realnega življenja. Že od antike dalje je tihožitje služilo tudi kot sredstvo za izražanje nekaterih elementarnih tem, kot so odnos med umetnostjo in resničnostjo, med mislijo in materijo, med življenjem in smrtjo.

Med najstarejšimi deli razstave v Kunstforumu bodo na ogled podobe s tržnice in iz kuhinje, ki jih je ustvaril nizozemski slikar Pieter Aertsen (1508–1575), pa tudi slike Chardina, Goye, Cezannea, Picassa in številnih drugih.

Na stenah egipčanskih grobnic
Čeprav bo dunajska razstava zgodbo hrane v tihožitju začela pripovedovati s 16. stoletjem, najdemo samostojne upodobitve sadja, žita in druge hrane že stoletja prej. Bile so del egipčanskih grobnic, saj so verjeli, da bo naslikana hrana v posmrtnem življenju postala resnična in se bo tako lahko pokojni z njo nasitil. Podobe predmetov in živali najdemo prav tako na grških vazah in na rimskih mozaikih in stenskih poslikavah, na primer v Pompejih, Herculaneumu in Villi Boscoreale.

Vsakdanji predmeti kot nosilci moralizirajočih opozoril
Po zatonu antike je sledil bolj kot ne zaton te motivike v umetnosti, ponovno pa so tihožitje okoli leta 1300 oživeli Giotto in njegovi učenci. Vsakodnevne predmete so ujeli v nišah stenskih poslikav sakralnih prostorov. A tako v poznem srednjem veku kot v renesansi oziroma pomena. Predvsem je bilo zanimanje za take običajne predmete, med katerimi najdemo seveda tudi hrano, veliko pri severnoevropskih mojstrih, kakršen je Jan van Eyck, ki so s svojim očesom za realizem upodabljali tihožitje kot del celotnega ikonografskega programa.

V umetnikovo lastno veselje
Med prvimi mojstri, pri katerih opažamo opustitev religioznega okvirja slike, sta Leonardo da Vinci s svojimi akvarelnimi študijami sadja okoli leta 1495 in nemški slikar Albrecht Dürer z znamenitimi risbami flore in favne. A ta dela so služila umetnikom za lastno veselje in rabo, naročnike pa niso kaj prida mamila.

Odkrivanje novega sveta
V 16. stoletju se je zanimanje za slike, ki so upodabljale zgolj cvetje, živali, sadje, zelenjavo in vsakdanje predmete, neverjetno povečalo. Z odkrivanjem novega sveta, večjega zanimanja za naravni svet in znanstveno ilustracijo, se je začelo cenjenje predmetov in naravnega sveta kot samostojnih upodobitev vrednih motivov, torej brez dodatnega religioznega ali mitološkega pomena.

V 17. stoletju pa se je veselje do tihožitja, zlasti v severnih deželah, pa tudi v Italiji že dodobra razširilo tudi med naročniki. Med številnimi vejami tihožitja je bilo zelo priljubljeno prav slikanje hrane, ki je bilo dobesedna predstavitev delikates višjih slojev in hkrati opomin v izogib požrešnosti.

Ponosno razkazovanje obloženih miz
Do 18. stoletja je vsakršna moralna konotacija tihožitje povsem zapustila in upodobitve kuhinjskih miz z najrazličnejšo hrano so se bohotile v vseh barvah. Zlasti med francoskim plemstvom je zaslediti močno naklonjenost tovrstnim slikam. A z vzponom umetniških akademij se je stara hierarhija žanrov znova vrnila in tihožitje je bilo izrinjeno daleč stran od najbolj cenjenega historičnega oziroma bibličnega in mitološkega slikarstva.

Tihožitje v abstraktni formi
Z vzponom impresionizma in postimpresionizma se je situacija vendarle obrnila in nove slikarske tehnike in teorije so v ospredje postavile tudi tihožitje. Spomnimo se le van Goghovih sončnic in Cezannovega sadja. Umetnikom 20. stoletja, ki jih je zanimala abstrakcija, je tihožitje predstavljalo sijajen vir navdiha. Predmeti pa se niso le spremenili v neprepoznavne barvne ploskve, ampak so umetniki njihovo upodobitev pospremili z uporabo resničnih predmetov, fotografije, videa in zvoka.