V svoji dolgi karieri je Ettore Scola posnel več kot 40 filmov, ki so jih določale sočutnost, tišina in socialna kritičnost. Odmevna sta bila zlasti Grdi, umazani, zli (1976) in Poseben dan (1977).

Sorodna novica Poslovil se je italijanski cineast Ettore Scola

Scola se je rodil 10. maja leta 1931 v bližini Avellina, vendar se je kmalu s svojo družino preselil v Rim. Tam je prek sodelovanja s stripovskima revijama Marc'Aurelio in Il Travaso delle Idee v 40. letih prejšnjega stoletja stopil v stik s svetom uprizoritvene in vizualne umetnosti.

Kot univerzitetni študent je začel z delom pisatelja za radio, kjer se je srečal z ikonami italijanske umetniške panorame. V karieri, ki je sledila, je sodeloval še z mnogimi velikani italijanske kinematografije, kot so Federico Fellini, Roberto Rosselini in Vittorio de Sica.

Njegova pustolovščina za kamero se je začela leta 1964, prvi velik uspeh pa je dosegel štiri leta pozneje s filmom Ali bodo naši junaki lahko našli svojega prijatelja, ki je skrivnostno izginil v Afriki? Močno politično vpet, luciden opazovalec svojega časa se je ukvarjal z vsemi velikimi temami italijanske zgodovine, od fašizma do sodobne družbe, a na tak način, da je šaljivi spektakel zanj postal ogledalo tedanjih muk.

Leta 1974 je zaslovel s komično dramo Tako zelo smo se ljubili, sliko povojne Italije, za katero je leto pozneje prejel zlato nagrado mednarodnega moskovskega filmskega festivala. Leta 1976 je nase opozoril s filmom Grdi, umazani, zli, za katerega so ga v Cannesu nagradili za najboljšo režijo.

Svetovno slavo mu je prinesel Poseben dan, v katerem sta Sophia Loren in Marcello Mastroiani nastopila v vlogi poročene ženske in homoseksualnega soseda, ki se spoznata na dan, ko Adolf Hitler prvič obišče Benita Mussolinija. Drama je bila nominirana za najboljši tujejezični film, osvojila zlati globus (Mastroianniju pa prinesla nominacijo za najboljšega igralca), francosko nagrado cesar in nominacijo za cansko zlato palmo.

Drugo nominacijo za oskarja za najboljši tujejezični film mu je prinesel film Družina (La famiglia), v katerem sledi italijanski družini od leta 1906 do 1986, prek zgodbe, ki se v celoti odvija v enem samem stanovanju, pa raziskuje spremembe, ki jih je prešla Italija v 20. stoletju.

Znani so še Potovanje kapitana Fracasse (1990), The Dinner (1998), Nelojalna konkurenca (2001) in People Of Rome (2003).

Pri svojih osemdesetih letih se je poslovil od filmske industrije, saj z njo ni več čutil povezanosti. "Nisem želel postati ena od tistih ostarelih dam, ki nosijo visoke pete in si barvajo ustnice, zato da bi ostale v družbi mlajših," je dejal režiser, ki je pozneje pri nekaj projektih sodeloval še kot scenarist, leta 2013 pa je na podlagi lastnih spominov posnel portret svojega vzornika in prijatelja Federica Fellinija.

Filmski ustvarjalec, ki se je zapisal v zgodovino italijanskega filma, je umrl 20. januarja 2016. Ob njegovi smrti je italijanski minister za kulturo Dario Franceschini povedal, da je bil Scola veliki mojster, ki je ostal mlad vse do zadnjega.