Francoski režiser, pa tudi novinar in dokumentarist David Dufresne, v dokumentarnem filmu Država, ki se lepo vede (Un pays qui se fient sagé, 2020) ponuja novi zorni kot razumevanja tako dogodkov policijskega nasilja nad protestniki kot tudi državnega nasilja per se, ko so ulice Pariza in številnih drugih mest po Franciji preplavili jezni državljani, odeti v rumene delovne jopiče. Kot opozorilo, da bodo vidni, kot opozorilo, da jih država potrebuje, kot opozorilo, da so nezadovoljni z njeno politiko in usmeritvijo njihovega življenja. A ob tem se je zgodilo nekaj nedopustnega: izgredi, nasilje, kršenje človekovih pravic. V imenu koga in predvsem, zakaj je država edina, ki lahko razpolaga z monopolom nasilja?

"Sindikat policije je poskušal preprečiti predvajanje filma ali pa je imel do njega odklonilno stališče. To je skrb vzbujajoče, saj vodi v pozicijo, da ne moreš svobodno izraziti svojega mnenja, če se policija vmešava v misli ljudi, v kulturo. Tega ne smemo dopustiti! Danes je že sama misel dojeta kot poteza revolucije," je dejal Dufresne na newyorškem filmskem festivalu septembra lani.

Dokumentarni film o nasilju francoske države nad svojimi državljani je imel širši odmev celo v Združenih narodih, v Evropskem parlamentu in v Svetu EU-ja. "Vse pogostejše so policijske dejavnosti. Tudi v Franciji smo bili priča, da so ljudje aretirani že pred samim dogodkom. Ko to naredi Spielberg v Minority Report (Posebno poročilo), je to ena stvar, ko pa to dejansko naredi policija, je to nekaj drugega in to je pomembno in to je slabo," je dodal.

Zgovoren je posnetek med francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom, ki je sicer vseskozi kritiziral rumene jopiče, češ da so "trobilo sovražne množice" in "negacija Francije", ter ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. Ruski kolega je Macrona gladko malo okrcal, češ kaj se to dogaja pri vas, pri nas policijskega nasilja nad protestniki ni.

Seveda ga ni, saj so protesti v Rusiji zatrti, preden do njih sploh pride.

"Francija je vendarle zaščitila pravico do protestov, a v primeru, ko posamezniki ogrozijo javni red, je tega treba zaščititi ob upoštevanju svobode do protestov, zato primerjava ni ustrezna," odgovori prvi mož Francije Putinu. "Živimo v državi, kjer se lahko svobodno izražamo, svobodno protestiramo in svobodno volimo. Zavračamo le motenje javnega reda, saj to posega v svobodo drugih," je prepričan francoski predsednik.

Pa vendar, kako motenje javnega reda posega v svobodo drugih, ko podatki o policijskem nasilju na protestih kažejo, da je bilo ubitih 11 ljudi, več kot 2000 ranjenih, nekateri med njimi imajo amputirano roko, nogo, nekateri so izgubili oko. Zanje je bila usodna policijska uporaba pretresnih granat, pušk z gumijastimi naboji flash ball, granatami in LBD40 – vse omenjeno je prepovedano v predlogu listine o pravici do mirnega protestiranja in sorazmerne uporabe sile v Evropskem parlamentu.

V Franciji se je s pojavom rumenih jopičev zvišalo število sojenj po hitrem postopku, pa tudi zapornih kazni in odvzema prostosti za 24 do 48 ur. "Ta sojenja so včasih naravnost smešna, hkrati pa uporabljajo nešteto preventivnih aretacij še kakršno koli udeležbo na protestu. Tega nismo doživeli od 2. svetovne vojne," razlaga eden od sogovornikov v dokumentarcu, za katerega pozneje izvemo, da je pravnik.

"Politika je žrtvovala policijo. Žrtvovali smo policijo in pravo, predvsem pravo, ko je izredno stanje postalo običajno pravo. Simbolično je to grozno. Grozljivo," komentira drugi.

Dufresne namenoma ne poimenuje protagonistov, saj to niti ni pomembno. Vsi so enaki, vsi imajo pred zakonom enake pravice in vsi so državljani Francije, ki imajo o dogodkih svoje mnenje ali stališče, pa naj bo to odvetnik, sociologinja, zgodovinar, novinar, protestniki ali policist.

Skupek mnenj ob komentiranju prizorov posnetkov iz 14 francoskih mest, posnetih na protestih med 2018 in 2020, ter osmišljanje z dognanji kritične teorije Maxa Webra, Hannah Arendt, Michela Foucaulta ali Guya Deborda, ustvari razumevanje konteksta nasilja. A hkrati je tudi opozorilo na eklatantno kršenje človekovih pravic.

Motenje javnega reda, ki posega v pravice drugih, je torej izvajala predvsem francoska policija.

"Te podobe so odvratne. Napadajo kolege, ki se le branijo. Bodo policisti znova obtoženi nasilja? S čim si to zaslužijo. So bili policisti nasilni? Prav zagotovo ne. Na uniformah piše "državna policija", strahopetci jih pa napadajo! To je škandalozno! Ti ljudje spadajo v zapor! Nikjer drugje ne bi smeli biti!," komentira posnetke predstavnik modrih sil.

Režiserjeva paradigma in kontekstualizacija namreč sloni na tezi Maxa Webra: "Država si lasti monopol nad legitimno uporabo fizične sile". To pomeni, da je država edina, ki lahko izvaja nasilje nad svojimi državljani, z namenom lastnega obstoja. "Živimo v družbi izrazitega sistemskega nasilja", "nasilje le legitimno, ko ga doživiš", ugotavljajo sogovorniki.

A nasilje je prepleteno. Od institucionalnega, ki legalizira in ohranja nadvlado "s tihimi in z dobro naoljenimi kolesi tepta milijone ljudi," do revolucionarnega, ki mu sledi in "ki nastane, da bi odpravil prvega. Tretje nasilje pa je represivno, ki hoče zadušiti drugo nasilje, tako da se spajdaši s prvim, tistim, ki porodi vsa druga," razlaga govornica.

"Je res treba tepsti ljudi na tleh, ki ne predstavljajo nevarnosti? Zlorabe se kaznuje. Ali ni zloraba klečati nad nekom in ga tepsti po glavi? Ne potrebujemo konteksta. Ljudje so na tleh. Je to slabo ali normalno? Slabo ali normalno? Samo pravim. Človek na tleh kriči: "Nehajte!"," pojasnjuje vzhičeno protestnik predstavniku policije, ki sedi poleg njega.

Dufresne ne želi linearne zgodbe, bolj kot dialoga si želi razprave, in kot pravi, si te še kako želijo tudi ljudje. Pojasnila, argumente, razumevanje. Osnovna načela demokracije – strinjamo se, da se ne strinjamo.

Ritualizacija protestov

Kot kaže, pa je družbeno nasilje tudi ritualizirano. Ko se protestniki opremljeni s kapami, bandano in z razprtimi dežniki v formaciji rimske vojske želva pomikajo proti bojno opremljenim policistom, jih ti ne pokončajo z vsemi razpoložljivimi sredstvi, kar bi zlahka storili. "Lepo se vedejo," bi lahko rekli. In spet, ko so protestniki vrgli policiste z motorjev in jih s tem razorožili, počakajo na varni razdalji, da se ti povzpnejo nazaj na uničeno prevozno sredstvo in se šele nato zapodijo za njimi.

"Seveda so nasilni. Vidimo pa tudi zadržano nasilje. To je zelo očiten prikaz ritualizacije nasilja na obeh straneh. Nihče noče obrniti stanja. Kot bi bili policisti in rumeni jopiči na koncu zadovoljni z dejstvom, da država prek policistov ohranja monopol nasilja," pravi eden od komentatorjev.

Še več. Ta monopolistična moč države postane oprijemljiva ravno med nasilnimi protesti. Ko policist lovi protestnika, lahko ta občuti zadovoljstvo, oblast se je odzvala name. Enako velja za uničenje lastnine.

"Ko poberete kos stekla izložbenega okna, imate oblast. Ni stvar v tem, da bi materialno prizadel oblast. Na ravni zaznavanja pa gre za rušenje njene izložbe. Ko poberete tisti kos stekla, imate v lasti košček njene moči. Prizadeli ste njen ponos," razlaga komentator.

Rumeni jopiči, ki so imeli domino-učinek na ves svet, so vzniknili natanko sedem let po družbenem gibanju polnem upanja Okupirajmo Wall Street v ZDA, na katerem je celo filozof Slavoj Žižek dejal: "Dovoljeno nam je razmišljati o alternativah". Le s to razliko, da Francozov na ulice ni pognala sintagma "pravila enega odstotka", po katerem odstotek najbogatejših in najvplivnejših odloča o usodi 99 odstotkov ljudi v ZDA, ampak tako banalni razlog, kot je bila vladna napoved zvišanja trošarin na pogonska gradiva.

Vendar, ne pozabimo, letos smo bili priča protestom v Kazahstanu, zaradi zvišanja cen plina. Zaradi tako banalnega razloga je bilo v spopadih s policisti ubitih več deset ljudi, proteste v tej srednjeazijski državi pa je zatrla ruska vojska (!).

Sorodna novica Kdo je odgovoren za nasilne proteste in kdo bo odgovarjal za njihove posledice?

Vendar pa dogodka v New Yorku in Parizu ločuje ključni dejavnik, ki je postavil temelj vseh nadaljnjih zatiranj protestov po svetu; tudi petkovih protivladnih v Sloveniji ali pa gibanja Življenja temnopoltih štejejo v ZDA.

"Demokracija je obzorje. Moramo pa se vprašati, ali deluje tudi v to smer. Ponaredili so jo. Predstavljajo nam lažno demokracijo. Predstavljajo nam lažno demokracijo. Demokracijo so skrčili na instrumente formule. Pravijo nam, da če imamo svobodne volitve, delitev oblasti in večstrankarski sistem, smo v demokraciji. Ne. To so le nekatere od demokratičnih sredstev. Nujne so. Nikakor jih ne zaničujem, a niso dovolj."

Francoski predsednik Emmanuel Macron je gibanje rumenih jopičev ustavil decembra 2018 z reformo težko 17 milijard evrov letno. Med drugim je povečal minimalno plačo s 1100 na 1200 evrov neto, odpravil zvišanje davka na pogonska goriva in se odpovedal mesečnemu povečanju prispevkov za 20 ali 30 evrov pri upokojencih, ki dobijo neto več kot 1200 evrov na mesec.

"Francija je nasilna država, nagrajujejo najbolj nasilne reforme. To, da mora upokojenec brskati po smeteh, je nasilje države. Plače nam bodo zvišali za sto evrov. V minusu sem desetega v mesecu, a ne želim biti drugega. Dolgo se bo treba boriti za tisto, kar smo izgubili. Nasilno je, da vas je strah. Le država ima pravico do nasilja, to je zanjo legitimno."