Leto 1789 je bilo v življenju Luigija Cherubinija (1760-1842), ki ga je Beethoven imel za enega največjih skladateljev med njegovimi sodobniki, skoraj tako pomembno kot za francosko zgodovino. Tudi sicer je bilo življenje Cherubinija, rojenega Firenčana, a imenovanega tudi preporoditelj francoske opere, tesno povezano s francosko zgodovino. A ustavimo se v revolucionarnem letu 1789 in tistem, kar je iz njega izšlo. Tega leta so namreč Cherubinija tudi zaradi velikega uspeha njegove opere Démophon leto prej imenovali za direktorja gledališča Théâtre de Monsieur, imenovanega po njegovem mecenu, poznejšem francoskem kralju Ludviku XVIII.
Premiera sredi pokolov
Tri leta pozneje, med najtemnejšimi dnevi francoske revolucije oziroma med septembrskimi pokoli domnevnih protirevolucionarjev in v zaporih zaprtih aristokratov, ki jih je sprožila množična panika zaradi novice o prodiranju protirevolucionarnih prusko-avstrijskih čet na francosko ozemlje, se je zgodil krst Cherubinijeve opere Koukourgi. Predstava ni bila popoolnoma uspešna. Zaradi nemirov so morali predstavo prav pred velikim 'finalom' prekiniti. V resnici opera takrat niti ni bila povsem dokončana, kmalu pa se je celo izgubila. Šele pred nekaj leti so nato v Krakavu po naključju odkrili nedokončano partituro in 16. septembra so jo v režiji Josefa E. Köpplingerja tudi uprizorili.
Ko dekle osvoji bojazljivec
Opera Koukourgi je komična opera ali opera buffa, ki se dogaja v nekem nedoločnem 'pravljičnem' času nekje na Kitajskem. Zaplet opere povzroči plemeniti Fohi, ki nasprotuje ljubezni med njegovo hčerko Zulmo in posvojencem Amazanom. Amazana odžene z dvora, mladenič pa postane vodja čet plašnega Koukourgija, ki po napadu divjih Tartarov osvobodijo Fohijev dvor. A ne, Amazanu zdaj ni odprta pot do Zulme, saj se dekle zaljubi v jamrajočega strahopetca Koukourgija. Almazan pa odide novim bojem naproti ...
Med revolucijo in restavracijo
V devetdesetih letih 18. stoletja, ko je Cherubini kot skladatelj z dobrimi zvezami med aristokrati sicer imel mnogo težav v revolucionarnem Parizu, je Cherubini doživel tudi največ uspehov. Leta 1797 je sledila premiera njegove najbolj znane opere Medeja, ki je bila kljub uspehu že preludij k počasnemu usihu Cherubinijeve priljubljenosti. Napoleonu se je njegova glasba zdela preveč kompleksna, mladi Francozi so za modne naredili nove skladatelje, na primer Boieldieuja, Cherubini pa je moral zase najti novo 'tržno nišo'. Vedno bolj se je posvečal cerkveni glasbi, pred smrtjo pa je vendar vendar doživel še eno veliko zmagoslavje. Med restavracijo burbonske dinastije so ga imenovali za vodjo kraljevih glasbenikov, tik pred smrtjo pa je postal še prvi glasbenik ali skladatelj, ki so ga imenovali za viteza častne legije.