Stari klavir Bösendorfer skladatelju kar nekaj časa ni dal miru – med drugim je navdihnil njegov avtorski projekt Broken Piano/Broken Bösendorfer, na podlagi pravega detektivskega raziskovanja zgodbe tega glasbila pa si je ekipa Programa Ars zamislila radijski dogodek, ki ga lahko danes ob 11.00 ujamete v neposrednem radijskem in videoprenosu iz Studia 26.

Zgodba nekega zapuščenega klavirja je podnaslov projekta, ki ga podpisuje režiser in scenarist Klemen Markovčič in ga boste ob tej uri lahko ujeli na Programu Ars. Gregor Strniša je avtor raziskav in izvirne glasbe, ki jo na klavirju poustvarja Klemen Golner. Nastopili bodo še dramski igralec Željko Hrs, dogodek pa bosta povezovala voditelja Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Protagonist dogodka, stari Bösendorfer, pa so ob te priložnosti tudi restavrirali.

Tonsko in videoekipo sestavljajo Mitja Krže, Urban Gruden, Miha Oblak, Matjaž Šercelj in Manca Zdašar, tehnični producent je Grega Peterka, oblikovalca svetlobe in prostorskega videa David Andrej Francky in Rok Ložar.

Kaj je tako posebnega na glasbilu, da se okrog njega sproži cel plaz projektov, raziskovanj in dogodkov? Razlogov je v resnici več. Najprej gre za zelo star klavir znamke Bösendorfer, ki je dolg 2,25 metra in tehta več kot 400 kilogramov, ima pa tudi veliko posebnost, in sicer več tipk kot običajni klavirji.

Če imajo namreč klavirji in pianini 88 tipk, jih ima radijski v basovskem registru štiri več, kar nanese vsega skupaj 92 tipk. Gre za tip klavirja, ki ga sicer Bösendorfer še danes izdeluje (cena novega je mimogrede 100.000 evrov), vendar patina radijskega primerka je izdala dolgo življenje, takšno, ki sega še v čas pred drugo svetovno vojno. Vendar Strniša dolgo ni našel nikogar, ki bi vedel, kako se je klavir znašel v prostorih RTV Slovenija.

Pa še za nekaj gre. Kot pravi Gregor Strniša, klavir ni zgolj instrument, na katerega samo igraš in ga potem daš v kovček. Klavir je lahko tudi orožje. "Je tudi pohištvo. Družinska srebrnina, ki se deduje. Po njegovi zaslugi se srečujejo ljudje in muzicirajo. Mame spodbujajo otroke, da igrajo klavir, ker menijo, da spodbuja razvoj inteligence." In tu je že kar nekaj razlogov, zakaj je skladatelj neutrudno raziskoval izvor tega dragocenega glasbila.

"S klavirji je v Sloveniji še danes hudič. Kamor koli greš — govorim o dvoranah —, ni klavirja. Kot producent ali izvajalec ga moraš najeti in plačati uglaševanje za skoraj vsak nastop, kar predstavlja kar precejšen strošek. Kaj hočeš, dežela delavcev in kmetov s pevskimi zbori in harmoniko. Seveda je bilo podobno že pred vojno, zato sem se spraševal, od kod je tako imeniten klavir prišel na Radio," je razmišljal Strniša.

Začelo se je z iskanjem serijske številke
Dolga detektivka se je začela s serijsko številko na pokrovu. No, vsaj mislil je, da je serijska številka, izkazalo se je sicer, da je nekaj drugega. Vmes ga je do nekaj odgovorov privedel legendarni uglaševalec Zlatko Silič. Ta se je hitro dokopal do podatka, ki ga uglaševalci zapišejo na tipke, ko uglasijo ali popravijo klavir. Izkazalo se je, da je bil prav njegov oče tisti, ki ga je popravil, in to se je zgodilo leta 1955. Kar pomeni, da je bil klavir tedaj že nekaj časa v hiši.

Klavirja se je po dolgem poizvedovanju spomnil sin znamenitega Ježka, režiser Matija Milčinski, ki je nanj igral še v gimnazijskih časih, ko so štirje sošolci ustanovili skupino Kabaret 67. V tej so bili še Pavle Jakopič, Marko Simčič in Dimitrij Rupel. "No, in jaz sem na ta klavir igral, da sem točke skorepetiral. Potem je prišel pa maestro Mario Rijavec, ki je pač seveda veliko bolje igral na klavir kot jaz, ker je profesionalec in nas spremljal, ko smo to peli. In se spomnim tega klavirja zlasti po enem takem zelo lepem zvoku, relativno mehek je bil. Prav tako je bil pa ogromen. Bil je še enkrat večji, kot so bili, recimo, klavirji pri nas v glasbeni šoli," se spominja.

Pri Hribarjih doma
Šele leta 2017 se je Strniša dokopal do tistih ključnih podatkov, ki so ga zanimali o klavirju – kako star je in kaj se je znašel v radijskih prostorih. Izdelava klavirja se je začela leta 1925, šest let pozneje so ga posodili zasebniku, leta 1937 je bil prodan. Kot se je izkazalo, so ga posodili gospodični M. Malkis, šest let pozneje pa ga rabljenega prodali Hribarju. Sprva je raziskovalec izvedel le priimek, razpletanje zgodbe ga je kmalu pripeljalo do Rada in Ksenje Hribar z gradu Strmol. Na takšen klavir je na gradu igral pianist Ivan Noč, ki ga je Rado podpiral.

"Klavir na gradu Strmol je še vedno točno na tistem mestu, kjer je bil od leta, mislim, da 1936, ko ga je pokojni stric Rado Hribar pripeljal na grad kot del opreme," je povedal Peter Hribar ml. "Nahaja se v tako imenovanem glasbenem salonu; nadstropja me ne vprašajte, kajti na Strmolu so nadstropja posebna uganka. Gre pa za dobro, dobro ohranjen klavir, ki ima še vedno čudovit zvok in je tudi zelo lepo ohranjen. Skratka, nobenih poškodb ni na njem. Ne vem pa, koliko je ta klavir v uporabi. Niti se zdajle ne spomnim, kakšne znamke pravzaprav je. Vem samo to, kar mi je nekoč povedal oče, da je klavir imel, torej še ima, izvrstno dunajsko mehaniko."

Tudi sicer je bil Rado mecen mnogim umetnikom in se z umetnostjo vselej rad obdajal, zato si ni težko predstavljati glasbenih večerov na gradu. Vendar če klavir, na katerega je igral Noč, še danes stoji v glasbenem salonu strmolskega gradu, mora biti tisti z Radia neki drug instrument.

En na Strmolu, drug v Šumiju
Po besedah Radovega nečaka Petra Hribarja ml., ki je vztrajno iskal resnico tragične zgodbe in posmrtne ostanke svojega strica in tete, je bil "pri hiši" še en Bösendorfer. Ta je stal v stanovanju njegovih staršev v Gradišču 9, nekdanjem Šumiju, v drugem nadstropju. Takoj se je spomnil štirih dodatnih tipk, ki so dokončno potrdili identifikacijo dolgo iskanega klavirja.

V spomin tedaj še majhnega dečka se je klavir zasidral bolj iz pripovedovanja. "Jaz se sicer tega klavirja ne spomin, ker sem bil rojen mesec pred vojno, klavir je šel pa v šestih mesecih – ne vem točno datuma, ali je šel junija, julija, avgusta, tega ne vem – iz stanovanja."

Klavir je zelo kmalu po koncu bojevanj zapustil njihovo stanovanje. Morda celo kar 9. maja ali pa nekaj dni zatem je, kot pravi Peter Hribar ml., v stanovanje prišel "neki visok partizanski oficir, za katerega se je pozneje iz kazalo, čeprav nekega neposrednega dokaza za to ni, vendar celotna rekonstrukcija zgodbe kaže na to, da je bil to sam Bojan Adamič osebno. In ko je prišel pogledat ta klavir in je tudi staršema povedal, da jima daje na izbiro – ena je, da je klavir zaplenjen in odpeljan. Druga je pa ta, da jima ponuja nek majhen denar in ga navidezno pravzaprav odkupi."

Oče se je odločil za odkup, saj je v obdobju, ko je družina izgubila vse, vsak denar prišel prav. Kakšna je bila pot klavirja od tam naprej, ne ve, morda je šel najprej k Adamiču, potem pa od tam v radijske prostore, kjer je ostal vse do danes. Točne rekonstrukcije ni mogoče narediti, pravi, saj protagonistov ni več.

Mogoče pa lahko to zgodbo o osamljenem klavirju v kotu radijskega studia, instrumentu, ki odpira tudi mračne družbenopolitične kontekste povojnega dogajanja, nadaljuje kdo drug. Kot pravi režiser Klemen Markovčič, so dali z radijskim projektom staremu Bösendorferju "glas, da spregovori sam zase. Vsa izvirna glasba, ki je uporabljena v dokumentarcu, je namreč nastala na njem. Klavir je tako postal subjekt s svojo zgodovino in značajem in ne več zapuščeni objekt."

Navdih za album
Leta 2017 je Strniša izdal album Broken Piano z glasbo, ustvarjeno na tem klavirju, v treh esejih pa popisal raziskovanje klavirja. Njegovi zapisi so režiserja Klemna Markovčiča nagovorili do te mere, da je leta 2018 ustvaril radijski dokumentarec o zgodbi nekega zapuščenega klavirja. "Neverjetna zgodovina tega klavirja me je presunila. Čutil sem odgovornost do njega in njegovih prvih lastnikov, da ustvarim dokumentarec o tem zapuščenem klavirju, mu s tem ponovno dam glas in čim več ušesom povem to njegovo resnično nenavadno zgodbo. Klavir je s tem iz objekta postal subjekt s svojo lastno zgodovino, hkrati pa zadaj začenja svojo novo zgodbo," je ob tem dejal.

Dokumentarec je bil nominiran tudi za prix Europa na istoimenskem festivalu v Berlinu, hkrati pa sprožil več nadaljnjih reakcij. Tudi ključno, da se je leta 2020 vodstvo 3. programa – programa Ars in vodstvo Radia Slovenija na pobudo muzikologinje in glasbene urednice Tine Ogrin odločilo, da gre v prenovo klavirja in mu s tem omogoči nadaljevanje dolge poti.