V službi cesarja
Križarke, torpedovke in rušilci so se od bojnih ladij razlikovali, ne toliko po velikosti oziroma dolžini, saj so bile nekatere ladje daljše tudi od najsodobnejših bojnih ladij razreda Tegetthoff in Radetzky, temveč po oborožitvi in predvsem po debelini oklepa. Križarke (nem. Kreuzer) so se delile na štiri glavne skupine: oklepne, torpedne, hitre in male križarke.
Tri oklepne križarke (Panzer Kreuzer) so bile SMS Kaiserin und Königin Maria Theresia, SMS Karl VI. in SMS Sankt Georg. Prva med njimi, SMS Maria Theresia, je bila splavljena leta 1893. Ladja je bila dolga dobrih 123 in široka dobrih 16 metrov. Dosegla je najvišjo hitrost 19 vozlov (35 km/h), za kar so poskrbeli njeni parni stroji z močjo nekaj manj kot 7.200 kilovatov (kW) oziroma slabih 9.800 konjskih moči (KM). Izpodriv ladje je bil okoli 6.000 ton. Oborožena je bila z dvema topovoma kalibra 240 mm, osmimi topovi kalibra 150 mm, dvanajstimi kalibra 47 mm, dvema desantnima topovoma in s štirimi torpednimi cevmi kalibra 450 mm. Torpedne cevi pri križarkah so bile običajno nameščene nad morsko gladino, v nasprotju z bojnimi ladjami, kjer so bile torpedne cevi pod vodo. Skupaj s častniki je posadko ladje sestavljalo nekaj manj kot petsto ljudi. Nekoliko večja in novejša je bila oklepna križarka SMS Karl VI (1898). Od predhodnice je bila daljša za štiri in širša za tri metre, imela pa je precej močnejše parne stroje, ki so lahko proizvedli nekaj več kot 10.000 kW moči (13.750 KM), kar je zadoščalo za največjo končno hitrost 20 vozlov (36 km/h). Oborožitev ladje je bila podobna, povečali so število 47 mm topov z dvanajst na šestnajst na račun 37 mm topov, ki jih SMS Karl VI. ni imela. Tej so tudi odvzeli dve torpedni cevi. Največja in najmočnejša oklepna križarka je bila najmlajša od treh, Sankt Georg (1903). Bila je tudi najhitrejša, saj so ji njeni skoraj 11.000 kW (14.900 KM) stroji omogočali najvišjo hitrost 22 vozlov (41 km/h).

Slabše oborožene, toda zato bistveno hitrejše, so bile tako imenovane hitre križarke (Rapid Kreuzer). Štiri sestrske ladje – hitre križarke SMS Admiral Spaun (1909), SMS Helgoland (1912), SMS Saida (1912) in SMS Novara (1913) so bile dolge dobrih 130 in široke slabih 13 metrov. Poganjali so jih stroji z močjo od 18.500 do 22.000 kW (25.000–30.000 KM), kar je ladjam omogočalo najvišjo hitrost okoli 27 vozlov (50 km/h). V avstro-ogrski floti so bili od njih hitrejši le rušilci. Čeprav so bile ladje narejene v različnih ladjedelnicah, so bile dokaj enotnih dimenzij in oborožitve. Ladji Novara in Helgoland sta bili tako izdelani na Reki (v tistem času je bil to ogrski del države), Saida in Admiral Spaun pa v avstrijskem delu; prva v Trstu, Admiral Spaun pa v pomorskem Arzenalu v Pulju.

Oborožitev s topovi je bila nekoliko slabša kot pri oklepnih križarkah, saj so ladje imele od sedem do devet topov kalibra 100 mm ter po en top kalibra 47 mm. Novara, Saida in Helgoland so bile oborožene tudi s 70 mm protibalonskim topom in po šestimi torpednimi cevmi kalibra 533 mm, SMS Admiral Spaun pa je imela kar osem torpednih cevi istega kalibra. Posadko je sestavljalo 320 mornarjev ter 20 častnikov.

Flotiljo križark so dopolnjevale tudi tako imenovane male križarke (Kleine Kreuzer). Tri sestrske ladje SMS Zenta (1897), SMS Aspern (1899) in SMS Szigetvar (1900) so bile vse izdelane v isti ladjedelnici (Arzenal v Pulju), zato so bile dokaj enotnih dimenzij. Med male križarke se je še uvrščala starejša SMS Kaiser Franz Joseph I., ki je bila na prelomu stoletja posodobljena. Tri sestrske ladje so bile dolge slabih 100 in široke slabih 12 metrov, njihov izpodriv pa je bil okoli 2.500 ton. Moč motorjev je bila okoli 6.000 kW (8.000 KM), kar je ladjam omogočalo plovbo s hitrostjo okoli 20 vozlov. Oborožene so bile z osmimi topovi kalibra 120 mm, desetimi kalibra 47 mm in dvema torpednima cevema kalibra 450 mm. Posadko je sestavljalo 290 mornarjev in 17 častnikov.

Avstro-ogrska mornarica je bila opremljena tudi s torpednimi križarkami (Torpedo Ramm Kreuzer) starejše izdelave. SMS Leopard (1885), SMS Panther (1885) in SMS Tiger (1887) so poganjali stroji z močjo 4.600 kW (6.300 KM), kar je bilo dovolj, da so ladje, ki so imele izpodriv pod dva tisoč ton, plule s hitrostjo okoli 19 vozlov. Dolge so bile približno 73 in široke dobrih 10 metrov. Posadko je sestavljalo okoli 200 mož.

Poleg torpednih križark je imela mornarica v svojih vrstah tudi poseben razred torpedovk (Torpedoschiffe). Te ladje so bile starejše izdelave, večinoma so bile izdelane konec 19. stoletja, vendar so jih postopoma obnavljali in modernizirali. Razred Meteor so sestavljale tri sestrske ladje Meteor (1887), Blitz (1888) in Komet (1888). Dolge so bile slabih 60 metrov ter široke slabih sedem in pol. Njihovi 2.100 kW (2.900 KM) stroji so jih pognali do končne hitrosti nekaj malega nad 20 vozlov. Oborožene so bile z devetimi topovi kalibra 47 mm in z eno torpedno cevjo kalibra 350 mm, nameščeno na premcu ladje, nad vodno gladino. Posadko je sestavljalo 5 častnikov in 56 mornarjev. Nekoliko večje so bile torpedovke razreda Zara. Dve od treh ladij, Zara (1879) in Sebenico (1882) sta bili narejeni v puljskem Arzenalu, ladja Spalato pa je bila zgrajena v tržaški ladjedelnici STT. Dolge so bile skoraj 63 in široke dobrih 8 metrov. Poganjali so jih šibkejši motorji kot pri razredu Meteor (500–1.100 kW oziroma 700–1.600 KM), zato so dosegle zgolj 12 vozlov. Razred Zara je bil bolje oborožen od razreda Meteor. Ladje so imele po štiri topove kalibra 90 mm, en top 70 mm, štiri topove kalibra 47 mm in dve torpedni cevi kalibra 350 mm, nameščene na premcu. Posadko je sestavljalo 135 mornarjev in 13 častnikov. Med torpedovke so se uvrščale tudi nekatere druge ladje, med njimi SMS Magnet, SMS Satellit, SMS Trabant, SMS Planet in SMS Lussin. Te ladje so bile po velikosti podobne razredu Zara, vendar so bile opremljene z bistveno močnejšimi pogonskimi stroji (3.000 kW/4.000 KM), ki so omogočali hitrost plovbe nad 20 vozlov. Opremljene so bile z enim oziroma dvema topovoma kalibra 70 mm in osmimi topovi kalibra 47 mm ter dvema torpednima cevema kalibra 350 mm, ki sta bili nameščeni ena na premcu in ena na palubi. Posadko je sestavljalo 5 častnikov in 79 mornarjev. Torpedovke so dopolnjevali še manjši torpedni čolni; v cesarsko-kraljevi mornarici so jih imeli na voljo sto, pa tudi sedeminštirideset podmornic.

Pomembno vlogo v avstro-ogrski vojni mornarici so med prvo svetovno vojno odigrali tudi rušilci (Zerstörer). Mornarica je imela na začetku dve vrsti rušilcev – razred Huszar in razred Tatra. Rušilci razreda Huszar so bili SMS Csikos (1909), SMS Dinara (1909), SMS Huszar I. (1905), SMS Huszar II. (1910), SMS Pandur (1908), SMS Reka (1909), SMS Scharfschütze (1906), SMS Streiter (1908), SMS Turul (1908), SMS Ulan (1906), SMS Uskoke (1907), SMS Velebit (1909), SMS Warasdiner (1912) in SMS Wildfang (1906). Prvi rušilec razreda Huszar, Huszar I., je bil narejen v angleški ladjedelnici Yarrow, šest rušilcev so nato izdelali v Trstu (ladjedelnica STT), enega v Pulju (ladjedelnica Arzenal) in šest na Reki (ladjedelnica Danubius). Ladje so bile enotne v dimenzijah in oborožitvi. Dolge so bile dobrih 67 in široke dobrih 6 metrov. Poganjali so jih 4.400 kW (6.000 KM) stroji, ki so ladjam dovoljevali najvišjo hitrost plovbe 28,5 vozla (53 km/h). Za ladjo so skrbeli štirje častniki in 61 mornarjev, ki so upravljali en top kalibra 70 mm, sedem topov kalibra 47 mm (vsi so bili proizvedeni v češki tovarni topov Škoda), imeli pa so tudi dve torpedni cevi kalibra 450 mm.

Šest Rušilcev razreda Tatra je bilo še nekoliko večjih od razreda Huszar. Rušilci SMS Balaton (1912), SMS Csepel (1912), SMS Lika (1913), SMS Orjen (1913), SMS Tatra (1912) in SMS Triglav (1913) so bili dolgi 83 metrov in pol ter široki skoraj osem metrov. Njihovi pogonski stroji so proizvedli kar 15.000 kW (20.500 KM) moči, kar je ladjam omogočalo precej velike hitrosti – 32 vozlov in pol (60 km/h). Oboroženi so bili z dvema topovoma kalibra 100 mm, s šestimi topovi kalibra 70 mm ter dvema torpednima cevema kalibra 450 mm. Posadko je sestavljalo 105 mornarjev.

Zaradi izgub v vojni so na dunajskem dvoru naročili izdelavo novih rušilcev, ki so jih poimenovali Ersatz Triglav Klasse - Nadomestni razred Triglav. Štirje novi rušilci SMS Dukla (1917), SMS Lika II. (1917), SMS Triglav II. (1917) in SMS Uszkok (1917) so bili malenkostno izboljšana verzija rušilcev razreda Tatra. Dolgi so bili dobrih 85, široki pa skoraj osem metrov. Pogonski stroji so bili nekoliko močnejši (za 110 kW oziroma 150 KM). Oboroženi so bili s po dvema topovoma kalibra 100 mm in kalibra 70 mm ter strojnico kalibra 8 mm. Število torpednih cevi so povečali na štiri, kaliber pa je ostal enak (450 mm).

Častniški čini cesarsko-kraljeve vojne mornarice
Najnižji čin med aktivnimi višjimi častniki (Oberoffiziere) avstro-ogrske mornarice je bil poročnik fregate (Fregattenleutnant), nad njim pa je bil poročnik linijske ladje (Linienschiffsleutnant). Razred nad njimi so bili tisti pripadniki mornarice, ki so imeli enega izmed treh činov štabnih častnikov (Stabsoffiziere). Med njimi je bil najnižje kapitan korvete (Korvettenkapitän), sledil mu je kapitan fregate (Fregattenkapitän), najvišji čin med njimi pa je imel kapitan linijske ladje (Linienschiffskapitän). Cesarsko-kraljeva mornarica je ločila tudi med štirimi admiralskimi čini. Najnižje je bil kontraadmiral (Konteradmiral), sledil mu je viceadmiral (Vizeadmiral), nato admiral (Admiral), najvišji čin v mornarici pa je bil veliki admiral (Großadmiral).

Do čina velikega admirala v avstro-ogrski mornarici ni uspelo priti prav veliko ljudem. Z izjemo nekaterih članov vladarske rodbine, ki so prišli do čina sočasno z imenovanjem na poveljniško mesto, je to uspelo le v Tolminu rojenemu Antonu Hausu. Čin velikega admirala je sicer pridobil tudi njegov naslednik na mestu vrhovnega poveljnika avstro-ogrske vojne mornarice Maksimilijan Njegovan, a šele ob upokojitvi.
Mornarica ni popravni dom
Mladi fantje iz različnih predelov monarhije so, da bi lahko vstopili v cesarsko-kraljevo vojno mornarico, morali izpolnjevati kar nekaj pogojev. Da se ne bi pojavili pomisleki glede primernosti posameznega kandidata, so bila merila za vstop v mornarico tudi večkrat javno objavljena v medijih. Tako so Kmetijske in rokodelske novice 17. oktobra 1902 nadobudnim mladeničem in njihovim staršem predstavile pogoje za sprejemanje ladijskih in strojnih gojencev v vojno mornarico.

"Kot ladjiški gojenci se v c. in kr. vojno mornarico sprejemajo mladeniči, ki so dovršili 15. leto, a niso prekoračili 17. leta. Prosilci morajo biti avstrijsko-ogrski državljani, starosti primerne, razviti, brez telesne napake, zdravi, neomadeževanega vedenja in imeti morajo dobro oko. Kdor nima navedenih lastnosti, se ne sprejme. Prošnje za sprejem kot ladjiški gojenec so nekolekovane uposlati potom najbližjega nadomestnega okrajnega poveljstva c. in kr. pristaniškemu admiralatu v Pulju. Do kompletiranja predpisanega števila se ladjiški gojenci sprejemajo vsikdar, osobito pa se sprejemajo gojenci vsako leto meseca julija. Prošnjam je priložiti: a) domovnico, b) zdravniško spričevalo, c) rojstni list, d) nravnostno spričevalo, e) reverz politične oblasti, f) šolsko izpustnico ali obrtno spričevalo, g) rodbinsko polo."

Kandidatom je bilo zagotovljeno šolanje za mornarje in za podčastnike. Prav tako jim ni bilo treba skrbeti za obleko, hrano in namestitev. Izstop iz šole je bil mogoč na prošnjo svojcev, vendar so predtem morali poravnati vse stroške od vstopa pa do izstopa gojenca iz šole.

"Kot strojni gojenci se v c. in kr. vojno mornarico sprejemajo mladeniči, ki so dovršili 14. leto aniso prekoračili 16. leta. Prosilci morajo biti avstro-ogrski državljani, starosti primerno razviti, brez telesne napake, krepkega zdravja, neomadeževanega vedenja, ter morajo znati dobro brati in pisati in z vsemi štirimi glavnimi operacijami računati. Kdor nima ene ali druge teh lastnostij, se ne more sprejeti. Prednost pri sprejemanju imajo prosilci, ki so si pridobili kolikortoliko spretnosti v strojništvu ali če imajo kolikortoliko obrtne šole ali pa realke. Do sprejema kot strojni gojenci imajo po nastopnem redu pravico: a) sinovi pri mornarici kakorsibodi službujočih, b) sinovi aktivnih podčastnikov ali moštva vojske in obedveh domobranstev, c) sinovi drugih državnih uslužbencev, d) sinovi avstro-ogrskih državljanov v obče. Strojni gojenci se v posebni šoli v Pulju izvežbujejo v vedi in spretnosti strojevodij, da se svojedobno kot strojni podčastniki morejo porabljati pri c. in kr. vojni mornarici. Glede podaljšanja aktivne službe oskrbovanja strojnih gojencev in glede opremljenja prošenj veljajo ista določila, kakor za ladjiške gojence. Pouk se pričenja vsako leto 1. septembra in zategadelj so prošnje vložiti do konca junija. Prošnje so nekolekovane in so potom najbližjega nadomestnega okrajnega poveljstva uposlati c. in kr. vojnemu pristaniškemu poveljstvu v Pulju. Ladjiški in strojni gojenci, ki ne napravijo vsprejemne skušnje, se na račun vojnega erarja vračajo staršem ali varuhom."

Mladeniči, ki so že dopolnili sedemnajst let, so bili že sposobni za nabor, zato so v mornarico lahko vstopali kot prostovoljci. Sprejemali so ključavničarje, mehanike in vse, ki so bili izučeni v kovinarski stroki. Po sprejemu v mornariško šolo in dokončanju izobraževanja so dobili strojniške podčastniške čine.
Kdo ni bil dobrodošel med mornarji?
"Prosilci dobro situiranih staršev in boljše naobraženi, pri katerih se pozneje običajno pokaže nezadovoljnost s podčastniško saržo, se kot ladjiški gojenci ne sprejemajo. Istotako se vračajo prošnje takih prosilcev, kojih roditelji smatrajo ladjiško-gojenško šolo za nekak korekcijski zavod za neubogljive in renitentne [uporne, op. a.] sinove."

Slovenski mornarji v službi cesarja
Slovensko časopisje je med vojno obveščalo prebivalstvo o dogodkih na frontah. Poročila s front so bila podvržena precej strogi državni cenzuri, tako da je pri branju teh zapisov treba držati kritično distanco do zapisanega. Pojavljala so se pretiravanja pri opisovanju, oziroma olepševanju dogodkov in podobno. Številni zapisi so bili bolj kot o poročanju o samih dogodkih - kar tudi z vidika varovanja vojaških skrivnosti ni bilo dovoljeno - namenjeni dvigovanju morale domačega prebivalstva. Tako so v časopisu Štajerc, v jeseni 1916, objavili čustveno pismo slovenskega mornarja, prežeto z ljubeznijo do širše in ožje domovine. Pismo, poslano z bojne ladje SMS Zrinyi, je nosilo datum 15. oktober 1916:

"Bodi tisočkrat pozdravljena, lepa zelena Štajerska, ti blažena zemlja, ki hraniš v sebi toliko lepih spominov na moje srečne mladostne dni! Minilo je že mesec dni, odkar sem se poslovil od Tvojih zelenih planjav, prijaznih gričkov in senčnatih gozdičev. Potrtega srca sem se podal na široko morje, kjer pojejo topovi svojo smrtonosno pesem. In takrat, ob pogledu na Tvoje milo obličje, se mi je krčilo srce ob misli, če ni morda zadnjikrat, da gledam v Tvoje nežne slovenske oči, če li ni morda usoda tudi zame postljala hladen grobov morskih valovih, poleg mojih hrabrih tovarišev, ki spavajo svoje večno spanje v neskončnih globočinah. Nihče jim ne kali krvavo zasluženega miru in morje jim prepeva svojo tužno pesem. A kaj bi človek plakal, sem si mislil, saj se borim za ljubo domovino, po kateri hrepeni izdajalski sovražnik. Tud on ve, kako lepa je slovenska zemlja, poželjivo stega svoje umazane roke po njej – a strašno se bo opekel. – Vse to sem pomislil in z navdušenjem sem se popeljal proti jugu, kjer se peni lepa Adria. Že od daleč sem zagledal vojno ladjo `Zrinyi´ - mojo drugo domovino. Ponosno plava morski kolos po razburkanih valovih, kakor da bi se zavedal, koliko zla je že prizadjal sovražnikovi deželi. Italijansko mesto `Sinigaglia´ [Senigallia, kraj približno dvajset kilometrov severno od Ancone, op. a.] ve veliko povedati o njegovem obisku. Par ur je minilo in že sem se nahajal na krovu tega orjaka. Okrog in okrog morska ravan – tesno mi je postalo pri srcu in domotožje se me je polastilo. Sedel sem na krovu in lahak večerni veter mi je hladil moj utrujeni in od strašne južne vročine razbeljeni obraz. Zamišljeno sem gledal proti severu, kjer se razprostira lepa Štajerska. Bog ve, kedaj te bodem zopet videl! Še traja krvavi bojni ples, največji, kar jih pozna svet in ravno sedaj pojejo topovi najstrašnejše svojo mrtvaško pesem. Še nas čaka trdo delo, še marsikatera vroča kri bo prelita za domovino, a to nas ne straši, hrabro se bodemo borili za sveto stvar, vsi do zadnjega moža, `zmaga ali smrt´ je naše geslo. Ker pa bi še vendar radi, kar je nas Slovencev na naši ladji, brali slovenske knjige, da ne pozabimo tu v tujini svoje mile govorice, prosimo vse rodoljubne Štajerce in Štajerke, da nam pošljejo kaj slovenskega beriva. Vsak Slovenec in Slovenka, ki se zaveda, kolikor moramo pretrpeti v blagor domovine, bo rad ustregel naši skromni želji in poslal par slovenskih knjig na naslov: Alojz Ferk, S. M. S. `Zrinyi´, Pola. Na željo darovalcev bodemo knjige tudi returnirali. Vsem Slovenkam in Slovencem pošiljajo srčne pozdrave z daljnega morja: Bootsmannsmaat Rojnik, Maschinenquartier-Meister Ulaga, Maschinengast Gradišnik, Franc Šinkovec, Globušek, Jerman in drugi Slovenci z `Zrinyi´-ja."

Mornariška baza v Pulju
Pestra narodnostna struktura dvojne monarhije se je odražala tudi v njeni mornarici. Po podatkih naj bi bilo leta 1914 v njej 31 odstotkov Hrvatov, dobrih 20 odstotkov Madžarov, 16 odstotkov Avstrijcev (nemško govorečih prebivalcev monarhije), 14 odstotkov in pol Italijanov ter 12 odstotkov Slovanov, od katerih naj bi bili trije odstotki Slovencev. Številke pa niso povsod enake. Po nekih drugih virih naj bi posadko vojne ladje leta 1910 sestavljalo 30 odstotkov Hrvatov, 24,5 odstotka Avstrijcev, 12,5 odstotka Madžarov, 18 odstotkov Italijanov, 7 odstotkov Čehov in Slovakov, 3,6 odstotka Slovencev in en odstotek Poljakov. Delež slovenskih častnikov v avstro-ogrski mornarici pa je bil večji in se je gibal okoli desetih odstotkov.

Za glavno vojaško pristanišče takratnega Avstrijskega cesarstva (do 1867 Avstrijsko cesarstvo, pozneje Avstro-Ogrska) je bil, v poznih petdesetih letih 19. stoletja, določen Pulj. Prva dela na tem območju so se sicer začela že leta 1846 z izgradnjo mornariških skladišč, obsežnejša pa po letu 1856. Konec tega leta je bil namreč položen temeljni kamen prihodnjega pomorskega arzenala (See-Arsenal). O pomembnosti dogodka priča tudi dejstvo, da je bil prisoten sam cesar Franc Jožef I. Arzenal je obsegal ladjedelnico s suhimi doki, servisne delavnice in skladišča za potrebe mornarice. Na njegovem mestu danes deluje ladjedelnica Uljanik. Izjemnega pomena za prometno povezanost novega glavnega vojaškega pristanišča je bila izgradnja železniške proge Divača-Pulj, ki je pristanišče povezala z južno železnico. Nekdaj zelo pomembna proga ima danes status regionalne proge, saj je razpad Jugoslavije (vzpostavitev državne meje med Slovenijo in Hrvaško leta 1991) odrezal progo od omrežja hrvaških železnic. Tako je danes po železnici mogoče priti iz Pulja na Reko ali Zagreb kvečjemu prek Slovenije.

S prihodom mornarice se je mesto Pulj začelo hitreje razvijati. Število prebivalstva je zelo hitro naraščalo. Leta 1857 je v Pulju živelo 8.500 prebivalcev, od tega je bilo okoli 2.000 vojaških oseb; leta 1910 pa je mesto imelo že 58.500 prebivalcev, od tega 16.000 vojaških oseb. V tem letu je mornarica poleg vojaških oseb zaposlovala tudi 4.000 civilistov, ki so delali v pomožnih vojaških objektih, kot so šivalnica uniform, pralnica in podobno.

Poveljniki avstro-ogrske vojne mornarice (1865-1918)
Zmagovalec bitke pri Visu leta 1866, v kateri je šibkejša avstrijska mornarica premagala italijansko mornarico, opremljeno z modernimi ladjami, je bil obenem tudi vrhovni poveljnik avstro-ogrske vojne mornarice, v Mariboru rojeni, viceadmiral Wilhelm von Tegetthofff (1827-1871). Funkcijo vrhovnega poveljnika je prevzel leto pred viško bitko od viceadmirala Ludwiga von Fautza. Na položaju vrhovnega poveljnika je bil šest let (1865-1871), na položaju vodje pomorskega odseka vojnega ministrstva pa tri leta (1868-1871).

Po smrti ga je na obeh položajih zamenjal viceadmiral Friedrich von Pöck (1825-1884), ki je opravljal funkcijo vrhovnega poveljnika mornarice med letoma 1871 in 1883. Po njegovi upokojitvi ga je zamenjal admiral Maximilian Daublebsky von Sterneck (1829-1897), ki je zasedal položaj vrhovnega poveljnika mornarice in vodje pomorskega odseka vojnega ministrstva kar štirinajst let (1883-1897). Naslednjih sedem let (1897-1904) je obe funkciji opravljal admiral Hermann von Spaun (1833-1919). V času izgradnje najmodernejših plovil avstro-ogrske mornarice so bile vajeti v rokah admirala Rudolfa grofa Montecuccolija (1843-1922), ki je bil poveljnik mornarice in vodja pomorskega odseka med letoma 1904 in 1913. Večji del prve svetovne vojne je na položaju vrhovnega poveljnika mornarice, vodje pomorskega odseka vojnega ministrstva in na novonastalem položaju poveljnika flote preživel veliki admiral Anton Haus (1851-1917). Vodenje mornarice je prevzel leta 1913 in na položaju ostal vse do svoje smrti februarja 1917. Veliki admiral Haus je bil rojen v Tolminu. Znan je bil po svojih številnih talentih, med drugim je tekoče govoril - poleg nemščine in slovenščine - tudi italijanščino in francoščino. Anton Haus je bil najvišji mornariški častnik avstro-ogrske armade in edini aktivni veliki admiral zunaj vladarske rodbine. Po smrti ga je na mestu vrhovnega poveljnika mornarice in poveljnika flote zamenjal admiral (ob upokojitvi je bil povišan v velikega admirala) Maksimilijan Njegovan (1858-1930), ki je funkcijo opravljal le do februarja 1918. Na položaju vodje pomorskega odseka vojne mornarice pa je Antona Hausa nasledil viceadmiral Karl Kailer von Kaltenfels, njega pa Franz von Holub. Admirala Njegovana je po enem letu vodenja mornarice zamenjal admiral Miklós Horty de Nagybánya (1868-1957), ki je bil zadnji vrhovni poveljnik avstro-ogrske vojne mornarice, saj je bila celotna flota ob koncu vojne po ukazu cesarja Karla I. predana novonastali Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS), kar pa v praksi, zaradi nestrinjanja zmagovalk vojne, nikoli ni zaživelo.

Več o velikem admiralu Antonu Hausu pa v enem izmed prihodnjih prispevkov.