Dogodki, ki so dodobra spremenili potek zgodovine 20. stoletja, so se začeli na današnji dan leta 1914, ko je dvajset minut čez enajsto uro dopoldne voznik avtomobila, ki je vozil visoke goste po Sarajevu, zapeljal v Franc Jožefovo ulico. Deželni upravitelj Oskar Potiorek je opazil, da je voznik zavil napačno in ga opozoril na napako. Medtem ko je obračal, se je avtomobilu približal Gavrilo Princip. Odjeknila sta dva strela, ki sta smrtno ranila vojvodinjo Sofijo in nadvojvodo Franca Ferdinanda.
Kateri mladi človek ne sanja o velikih dosežkih. Mladostniška nadobudnost, vedoželjnost in stremljenje k tej, pogosto težko dosegljivi odličnosti, povzročijo pri človeku željo po dokazovanju ter po nekem vidnem pečatu, pa čeprav še tako majhnem v tem velikem in pogosto neizprosnem svetu. Koliko mladim bo zares uspelo pustiti pečat in kakšen sploh bo, pa je odvisno od mnogo dejavnikov, na katere pogosto posameznik niti nima vpliva.
Eden takih mladeničev, ki so želeli spremeniti ta svet oziroma vsaj svojo širšo okolico, je bil tedaj še ne dvajsetletni Gavrilo Princip, ki se je v zgodovino zapisal kot sokrivec za prvo svetovno vojno. Na srbski nacionalni praznik vidovdan, 28. junija 1914, je v Sarajevu izvedel atentat na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo, kar je čez mesec dni privedlo do izbruha prve svetovne vojne.
V Avstro-Ogrski in njenih zaveznicah je bil atentat dojet kot umor prestolonaslednika, ki je bil izvršen, če ne s podporo srbske države, pa vsaj z njenim odobravanjem, zato je bil Gavrilo Princip morilec oziroma kot bi danes rekli terorist.
V času Jugoslavije je Princip veljal za jugoslovanskega nacionalista, ki si je prizadeval za združitev južnoslovanskih narodov v eno državno celoto. V današnjem času se na območjih, kjer živijo Srbi (predvsem Srbija in Republika srbska v Bosni in Hercegovini) dogaja nekakšen preporod, v katerem se Principa vedno bolj dojema kot srbskega heroja, ki se mu postavljajo spomeniki in poimenujejo ulice v njegovo čast. Toda kdo je sploh bil Gavrilo Princip, kdo je bil človek, ki po dobrih sto letih še vedno razdvaja?
Izvori družine Princip
Vse od začetka 18. stoletja je bilo območje Grahovega polja dom Principov. Območje tako imenovane bosanske krajine je bilo v tistem času na tromeji med Osmanskim cesarstvom, pod katerim so bili ti kraji, Beneško republiko in Habsburškim cesarstvom, danes pa je to območje del Bosne in Hercegovine. Zaselek Obljaj ob reki Korani, v katerem so se naselili Principovi, ki so prvotno izhajali iz Črne gore, leži na okoli osemsto metrih nadmorske višine, kot tudi večina Grahovega polja. Območje je uravnano, kot je mogoče razbrati že iz samega imena, in obsega po dolžini približno osem ter po širini pet kilometrov. Kljub relativni bližini morja - zračne razdalje okoli osemdeset kilometrov - je življenje na tem območju še posebej pozimi lahko zelo težko, saj sneg in nizke temperature niso nikakršna redkost. Prometna povezanost teh krajev v 18. in 19. stoletju je bila vse prej kot dobra, pa tudi danes se za pot do Sarajeva porabi dobre štiri ure (za okoli dvesto petdeset kilometrov), precej manj pa do dobrih petintrideset kilometrov oddaljenega Knina ali do devetdeset kilometrov oddaljenega Šibenika. Toda pot do morja ovira mogočen masiv Dinare z gorami, ki dosegajo nadmorske višine do 1900 metrov. Do današnje hrvaško-bosansko-hercegovske meje pa je vsega par kilometrov zračne razdalje.
Obmejna lega območja v 18. stoletju je pomenila, da je bila vojaška služba v tistih krajih organizirana po sistemu vojne krajine. Tako so tudi Principovi iz Črne gore prišli v službo muslimanskih gospodarjev teh krajev. Čeprav sta bila Grahovo [danes se kraj imenuje Bosansko Grahovo] in Obljaj pod turško državo, je bila večina prebivalstva pravoslavne veroizpovedi. Domači bosanski fevdalci, ki so bili muslimanske veroizpovedi, so za zaščito dežele uporabljali vojsko, ki je bila sestavljena iz muslimanov, poleg tega pa so zaposlovali tudi delež lokalnega prebivalstva, ki je dobro poznalo območje in je lahko zelo učinkovito branilo mejo pred vpadi s habsburškega ali beneškega ozemlja ter pri preprečevanju tihotapljenja. Med njimi so bili tudi Principovi predniki, ki pa v tistem času še niso nosili priimka Princip, temveč so bili znani pod imenom Čeka. Vzdevek "čeka", ki je sčasoma postal priimek, se je razvil iz službe, ki so jo opravljali - skriti po gozdovih so čakali tihotapce in druge nepridiprave v zasedah in tako branili meje Otomanskega cesarstva. Nekje na začetku 19. stoletja pa so člani rodbine Čeka prevzeli ime Princip. Gavrilov prednik iz tega časa, neki Todor Čeka naj bi bil mož impresivne postave, pravi orjak, ki je s svojo velikostjo, pa tudi s posebno nošo, ki se je razlikovala od drugih prebivalcev, vzbujal strahospoštovanje pri muslimanskem prebivalstvu, ki naj bi mu nadelo ime Princip. Kot navaja Vladimir Dedijer, zgodovinar in avtor obsežne monografije o sarajevskem atentatu, ni mogoče najti besede Princip niti v turščini niti v srbohrvaščini, bi pa naj bila italijanskega izvora, kar bi bilo glede na bližino beneške meje povsem mogoče. V italijanskem jeziku lahko beseda principe pomeni princa, vladarja ali kneza oziroma doža in za Todorja Čeko naj bi uporabljali izraz Il Principe Bosniaco - bosanski princ. Članom rodbine naj bi ime tako odgovarjalo, da so ga kmalu prevzeli in postali Principovi iz Grahovega.

Življenje v Bosni in Hercegovini
V drugi polovici 19. stoletja je bila Bosna in Hercegovina še vedno pod turškim sultanom, čeprav se je slabitev otomanske države poznala tudi na bosanskem podeželju. Turški fevdalni red, ki je veljal, je predpisoval razne davke in obveznosti tlačanom, ki pa so se s slabljenjem države zgolj povečevali in krepili. Bosna in Hercegovina ni bila več pomembna obmejna pokrajina, ki bi služila kot izhodiščna točka za turške pohode proti zahodu, temveč je postala obrobna in dokaj nepomembna dežela. Uvedba novih zemljiških davkov je sprožila vrsto uporov lokalnega prebivalstva, ki so se sprevrgli v vstaje večjih razsežnosti, kot je bila vstaja v Hercegovini leta 1875. Med uporniki sta se znašla tudi Gavrilov stric in ded Jovo Princip, ki je bil sicer zaptija [stražnik, tudi žandar] pod turško upravo. Kljub precejšnjim težavam je turška oblast vstajo zatrla in oba člana družine Princip sta morala pobegniti na avstrijsko ozemlje.
Turška prevlada na Balkanu pa se je počasi bližala koncu. Močno oslabljena otomanska država se je v letih 1877-1878 znašla v vojni s carsko Rusijo, ki ji je zadala nekaj bolečih porazov. Spremenjena razmerja moči so morale evropske velesile potrditi tudi v diplomatskih krogih, zato je bilo za junij 1878 sklicano srečanje evropskih voditeljev v Berlinu. Berlinski kongres, na katerem so se sešle Velika Britanija, Nemčija, Avstro-Ogrska, Italija, Francija, Rusija in Otomansko cesarstvo, je bil namenjen ureditvi razmer na političnem parketu, da bi odgovarjale spremenjenemu stanju na terenu. "Bolniku ob Bosporju" (izraz, ki se je prijel oslabljene turške države) je bilo v očeh velesil, predvsem Velike Britanije in Nemčije, treba zagotoviti preživetje, saj si nobena izmed njih ni želela močne Rusije. Nemce je motila vzpostavitev velike Bolgarije, ki bi kot ruski satelit delovala na Balkanu in je bila v očitnem nasprotju nemške politike širitve proti vzhodu (Drang nach Osten), Velika Britanija pa je želela ohraniti strateški ožini Bospor in Dardanele v turških rokah, saj bi tako bilo rusko črnomorsko ladjevje odrezano od Sredozemlja, ki je bilo po mnenju Angležev v njihovem interesnem področju. Tako je moral gostitelj kongresa, nemški kancler Otto von Bismarck, spretno manevrirati med interesi svojih zaveznikov in poskušati čim manj škodovati do takrat sorazmerno dobrim nemško-ruskim odnosom, kar pa mu ni uspelo. Rusija, ki je bila velika zmagovalka zadnjih vojn, je bila na kongresu ponižana. Njene s krvjo plačane žrtve na Balkanu se niso pretvorile v ozemeljske pridobitve, ki so jih želeli in pričakovali.

Jovo Princip se vrne v domači kraj
Po krajšem času v izgnanstvu, kamor se je Jovo Princip umaknil po zatrtju vstaje v Hercegovini, se je lahko vrnil v domači Obljaj. Nekdanji turški žandar je novo avstro-ogrsko oblast zaprosil za enako službo, kot jo je opravljal do zdaj, vendar je bil zavrnjen, zato je moral poiskati druge načine preživljanja družine. Njegov brat Todor je imel več sreče, saj je dobil službo orožnika, prav tako tudi sin Ilija, Gavrilov stric. Jovo Princip je zato začel prevažati pošto in potnike do Dalmacije in nazaj, kar je pomenilo prečenje zahrbtnih gorskih prelazov Dinare. Službo je opravljal tri leta, vse do leta 1881, ko je bil Jovo Princip v nepojasnjenih okoliščinah umorjen. Po njegovi smrti je posel nadaljeval sin Peter, Gavrilov oče, saj je medtem kmetijska zadruga, ki so jo upravljali Principovi, propadla.

Jovo Princip ni bil ravno strpen človek, kar je njegov sin Peter večkrat občutil na lastni koži. Peter Princip se je, ko je bil oče še živ, zaljubil v neko dekle iz družine Šarić, ki pa je bila rimskokatoliške veroizpovedi. Ko je stari Jovo to izvedel, je sinu zagrozil, da ga bo ubil, če ne bo prekinil vseh stikov z njo. Petru ni ostalo drugega, kot da se podredi očetovim zahtevam. Leto dni po očetovi smrti, leta 1882, se je ne ravno rosno mlad Peter, poročil s štirinajst let mlajšo Marijo Mičić iz bližnje vasi Mali Obljaj. Zakonca Princip sta bila zanimiv par, ki je vzbujal pozornost, kjer koli sta se pojavila skupaj. Peter je bil majhne, šibke postave, imel je nežne ženske lastnosti, medtem ko je bila žena Marija njegovo popolno nasprotje. Bila je krepke postave in tisti, ki so jo poznali, so jo opisovali kot žensko z moškimi lastnostmi. Verjetno so imeli sovaščani mnogo pripomniti na zanimiv par, toda to zakoncev Princip ni preveč motilo. Rodilo se jima je devet otrok, od tega pet sinov in štiri hčere, vendar je kar šest otrok umrlo v zgodnjem otroštvu.

Rojstni dan, ki bo odločal med življenjem in smrtjo
Zima in poletje sta skoraj tekmovala, kdo bo bolj neizprosen do prebivalcev Grahovega polja. Poletje 1894 tako ni nič zaostajalo od povprečja. Oče Peter je bil zaradi številnih opravkov odsoten od doma, mati Marija pa je tako kot vsak dan skrbela za gospodinjstvo na moževem posestvu, v pomoč pa ji je bila tudi tašča in sedemletni sin Jovo. Marija je že zjutraj odšla na polje, čeprav je bila že visoko noseča. Po napornem delu na vročem soncu se je vrnila na domačijo in nadaljevala z opravili. Oprala je perilo in pomolzla krave, nato pa je začutila bolečino v predelu trebuha. Nekako ji je še uspelo priti v hišo do ognjišča, kjer je potem Gavrilo prijokal na svet. Tašča je poskrbela za novorojenca in utrujeno porodnico, potem pa so vsi skupaj čakali na Petra, ki se je proti večeru vrnil domov.

Otrok je dobil ime Gavrilo, po nadangelu Gavrilu (Gabrijelu), na čigar god je bil rojen. S krstom mladega Gavrila so pohiteli, saj je obstajala velika verjetnost, da otrok ne bo preživel. Deset dni po rojstvu je pravoslavni duhovnik krstil otroka. Po pravilu je moral pop zapisati dan rojstva v matično knjigo in v domovnik, toda trenutek nepazljivosti je povzročil zanimiv zaplet dvajset let pozneje. V eno knjigo je namreč napisal datum 13. junij po pravoslavnem koledarju (25. junij), v drugo pa 13. julij (25. julij), kar je tudi pravilen datum. Mesec dni razlike sicer v tistih časih ni predstavljal prav posebnih skrbi, toda v Gavrilovem primeru je predstavljal razliko med življenjem in smrtjo. Na sodnem procesu po izvršenem atentatu na prestolonaslednika je bila starost Gavrila Principa pri izrekanju kazni zelo pomembna. Upoštevali so julijski dan rojstva, kar je pomenilo, da je bil Princip v času atentata po avstro-ogrski zakonodaji mladoleten, tako da je bil obsojen na najvišjo mogočo kazen za mladoletno osebo – dvajset let zapora. Če bi bil Princip polnoleten, pa bi bil obsojen na smrtno kazen.

Brat Jovo odide v svet
Gavrilo je bil drugi sin Petra in Marije Princip, ki je preživel zgodnje otroštvo. Prvi, Jovo, je nosil ime svojega starega očeta in je bil sedem let starejši od Gavrila. Borna zemlja Bosanske krajine pa ni omogočala preživetja vseh članov družine, zato je Jovo odšel s trebuhom za kruhom. Njegovo življenje je bilo vse prej kot dolgočasno. Zamenjal je mnogo poklicev – bil je kočijaž, pa pisar, natakar, nazadnje pa pomočnik v podjetju za prevoz lesa. Kmalu je zaslužil dovolj, da je kupil par konj in odprl svoje prevozniško podjetje, v zakup pa je vzel tudi žago. Nekaj težko prisluženega denarja je pošiljal očetu in družini. Dve leti mlajši od Gavrila in devet let od Jova pa je bil tretji Petrov sin Nikola. Oče Peter je bil skoraj vaški posebnež, saj se je precej razlikoval od drugih vaščanov. Opravljal je službo poštarja, in to zelo vestno. Tudi pozimi v visokem snegu in vetru je vedno korektno opravljal svoje delo in bil zaradi tega dostikrat tarča posmeha. V vaški krčmi ni bil reden gost, kot bi lahko zmotno mislili, saj ni rad popival. Bil je zelo veren mož, za razliko od svoje žene Marije, ki je bila njegovo nasprotje. V tem pogledu je bil Gavrilo podoben materi, saj ni bil veren človek.

Šolska doba
Ni ravno veliko zapisov o Gavrilovem zgodnjem otroštvu, toda vseeno se pa najde kakšen zanimiv drobec. Osebnostno pa tudi telesno je bil precej bolj podoben materi kot očetu, imel je njene kodraste lase in modre oči, naprej potisnjeno brado, pa tudi podobno barvo glasu. V osnovno šolo je šel šele pri devetih letih, saj je oče želel, da ostane doma in skrbi za živali. Šola je bila sicer, za tiste čase, zelo blizu hiši, v kateri so Principovi živeli – oddaljena je bila vsega dva kilometra. Materina odločnost je v tem primeru Gavrilu prišla zelo prav, saj je moža prepričala, da dečka pošlje v šolo. Sošolec iz tega časa ga je opisal kot živahnega otroka, ki se nerad igra z vrstniki, raje kot to pase teleta in opazuje, kako kmetje delajo na poljih. Mati Marija je sina opisala kot mirnega, molčečega dečka, ki veliko bere, s čutom za pravičnost. Gavrilo pa je sebe pozneje opisoval kot tihega in sentimentalnega otroka, ki je bil vedno zakopan v knjige.

Gavrilo je obiskoval prvi razred osnovne šole v šolskem letu 1900/1901 in ga končal z odliko. Naslednje leto je nekoliko pokvaril uspeh, saj je bil le dober, v tretjem razredu pa je bil precej bolan, zato ni opravil vseh predmetov. Pozneje, ko je opravljal celoletne izpite pri teh predmetih, pa jih je zaključil z odliko. V četrtem razredu je zopet veliko manjkal in je moral opravljati predmete po izpitih na koncu šolskega leta.

Od vojaka do trgovca
Revščina v hiši Principovih pa je bila kljub odselitvi najstarejšega sina Jova še vedno zelo prisotna. Dvajsetletni brat Jovo, ki je takrat živel v Hadžićih, je videl oglas, ki je vabil dečke v oficirsko šolo, in predlagal očetu, da pošlje Gavrila tja. Očetu sicer ni bilo najbolj všeč, da bi sin postal avstro-ogrski vojak, toda sam ga ni mogel preskrbeti, na šoli za častnike pa bi Gavrilo imel zagotovljeno brezplačno namestitev, hrano ter obleko, zato se je strinjal s predlogom starejšega sina. Odločeno je bilo, da odpotuje trinajstletni Gavrilo v prestolnico. Oče Peter je svojega sina pospremil do Sarajeva, saj bi bila pot za tako mladega dečka preveč nevarna. Do prve železniške postaje, ki je bila v Bugojnu, je bilo namreč tri dni ježe s konjem, danes pa za pot, ki je dolga dobrih sto štirideset kilometrov potrebujemo z osebnim avtomobilom dve uri in pol. Kraj Bugojno je bil približno na pol poti med Obljajem in Sarajevom.

Prihod v Sarajevo
Po večdnevnem napornem potovanju v avgustovski vročini sta Gavrilo in njegov oče Peter prispela v Sarajevo. Najprej sta vstopila v neko muslimansko krčmo, da bi Gavrilu našla prenočišče. Trinajstletni deček naj bi se ob prihodu v krčmo prestrašil, ko je videl nošo tamkajšnjih prebivalcev in rekel očetu, da pri Turkih pa že ne bo spal, zato očetu ni ostalo drugega, kot da najdeta srbsko krčmo. Po prespani noči, v njima domačem okolju, sta se oče in sin Princip odpravila proti Hadžićem, da bi obiskala Jova. Še predtem pa ju je pot vodila k trgovcu Pešutu, prav tako Jovu po imenu, da bi Gavrilu kupila novo perilo. Trgovec Pešut, Srb po narodnosti, je bil Petrov stari znanec, zato sta se zapletla v klepet in tema je nanesla na Gavrila. Oče Peter mu je pojasnil načrte, ki jih je imel za sina, da bi postal vojak in tako razbremenil družinski proračun. Pešut je vprašal Petra, ali se mu zdi pametno, da sina pošilja za avstro-ogrskega oficirja, da bo tako sovražnik domačega (srbskega) ljudstva. Petra, ki je bil že od vsega začetka skeptičen glede te ideje, ni bilo treba prav dosti prepričevati in je, potem ko je trgovec Pešut ponudil tudi finančno pomoč, to sprejel. Oče se je odločil. Gavrilo ne bo avstro-ogrski vojak, ampak se bo šolal za trgovca.

Nekoliko lažjega srca je Peter zapustil Pešutovo trgovino in se skupaj z Gavrilom odpravil v Hadžiće do sina Jova. Gavrila je predal v Jovove roke in se odpravil domov v Obljaj. Brat je poskrbel, da se je Gavrilo vpisal v nižjo trgovsko šolo v Sarajevu. V nasprotju z vojaško srednjo šolo so si dijaki trgovske šole morali sami poiskati namestitev. Starejši in izkušenejši Jovo se je zato pri znancih v Sarajevu pozanimal, kje bi Gavrilu našel prosto sobo. Izvedel je, da prosto sobo po zmernih cenah oddaja stara vdova Stoja Ilić in se nemudoma odpravil do nje ter plačal za mesec dni najemnine vnaprej. Gavrilo je tako imel streho nad glavo in Jovo je le še sporočil očetu Petru dobro novico, nato pa se vrnil v Hadžiće.

V novem okolju se je mladi Gavrilo znašel po svoje. Ni se pretirano rad družil s sošolci, če pa že, pa s tistimi iz višjih letnikov, saj je bil tudi on starejši od svojih šolskih vrstnikov. Spoprijateljil se je s sinom vdove Ilić, Danilom, ki je bil tri leta starejši od njega in je prav tako obiskoval sarajevsko nižjo trgovsko šolo.

Gavrilo Princip je bil v prvih letih šolanja priden učenec, vendar prav posebnega zadovoljstva pri tem ni čutil. Brat Jovo, ki je Gavrila finančno podpiral, se je znašel v težavah, saj posel njegove trgovine ni šel tako dobro kot na začetku. Gavrilo se je zato moral preseliti k bratu v Hadžiće, saj je najemnina sobice v Sarajevu postala preveliko breme. Najstnik se je zato moral vsak dan voziti v skoraj dvajset kilometrov oddaljeno Sarajevo.

Se nadaljuje prihodnjo nedeljo.

Rok Omahen