Dama Christie (viteški red ji je kraljica podelila leta 1971, ki - kot je rada povedala - v življenju ni srečala morilca), je prezirala nasilje in kri; mirne duše je tudi priznala, da nima pojma o "tradicionalnih" pripomočkih za umor. "Niti sanja se mi ne o pištolah in revolverjih, zato svoje žrtve ponavadi pobijam s topimi predmeti ali še raje s strupom. Strupi so čisti in natančni in resnično vznemirljivi … Mislim, da ne bi prenesla pogleda na izmaličeno truplo. Zanimajo me sredstva, ne cilj. Konca, torej trupla, ponavadi sploh ne opišem."

Agatha May Clarissa Miller (1890-1976) je kot najmlajša izmed treh otrok odraščala v konservativni, premožni družini iz Torquaya (v grofiji Devon). Ker je niso vpisali v šolo, ampak so ji priskrbeli domače učitelje in inštruktorje, se nikoli ni zares navadila igrati z vrstniki. Sramežljiva, tiha deklica se je naučila držati sama zase in se izražati sprva z glasbo (pri šestnajstih jo je mati poslala v Pariz študirat petje in klavir), kasneje, ko je ugotovila, da zaradi treme ne more in ne mara nastopati, pa s pisanjem (v svojih delih le redko omenja glasbo, je pa res, da imata oba njena glavna junaka, gospodična Marple in Hercule Poirot, rada opero).

Mali upokojeni belgijski oficir: diametralno nasprotje pojave vélikega detektiva
Pri 24 letih se je poročila z vojnim pilotom, polkovnikom Archiejem Christiejem. Ko so ga rekrutirali, je Agatha delala kot medicinska sestra – in prav v bolnišnici Rdečega križa, kjer se je precej naučila o zdravilih (in strupih), je prišla na idejo, da bi lahko napisala detektivski roman. Čeprav je bil končan prej kot v enem letu, je morala na objavo počakati nadaljnih pet let. Roman The Mysterious Affair at Styles nam je dal Hercula Poirota, čokatega, kot jajce plešastega Belgijca z veličastnimi (in temeljito povoskanimi) brki, ki se je, dokler ga leta 1975 ni ubila v Zavesi (Curtain), pojavil v kar 40 knjigah. O njegovi genezi je v svoji avtobiografiji med drugim zapisala sledeče: "Kdo bi bil lahko moj detektiv? Pregledala sem detektive, ki sem jih srečala in občudovala v knjigah. Tu je bil seveda Sherlock Holmes, eden in edini – njega ne bi mogla nikoli posnemati. Potem je bil še Arsene Lupin – toda je bil detektiv ali zlikovec? Kakor koli že, ni bil moj tip. (…) Koga bi lahko uporabila? Šolarčka? Ne bi šlo. Znanstvenika? Kaj sem pa vedela o znanstvenikih. Nato pa sem se spomnila na naše belgijske begunce. V župniji Tor je živelo kar precej belgijskih pribežnikov. Zakaj ne bi bil moj detektiv Belgijec? Begunci so vseh vrst, lahko bi bil begunski policist. Upokojeni policist? Ne premlad. Tukaj sem se močno uštela in posledica tega je, da je moj izmišljeni junak zdaj star že krepko čez sto." New York Times je ob Poirotovi smrti kar na prvi strani objavil njegov nekrolog - čast, ki je še nikoli prej ni bila deležna izmišljena oseba.

Poirot, ekscentrik, ki se lahko - podobno kot ima Sherlock Watsona – zanese na pomoč malo manj brihtnega pomočnika (in pripovedovalca) kapitana Hastingsa. Podobno kot Holmes tudi Poirot do zaključkov pride z opazovanjem ljudi in njihovega obnašanja ter na videz nepovezanih podrobnosti, ki jih zna povezati v rekonstrukcijo sosledice dogodkov. Prepričan je, da je zločin toliko bolj preprost, kolikor bolj zapleten se zdi na prvi pogled: "Bilo je tako preprosto, da tega sploh nisem opazil. Hudiča, kako neumen sem bil!"

In krhka stara devica, ki razvozljava umore
In nato je tu seveda še jin Poirotovemu jangu, “Miss Marple”. “Gospodična”, ki je nastopila v “le” 17 romanih (in v nobenem od njih se ni srečala s Poirotom, saj je Christiejeva nekoč presodila, da narcisoidnemu Belgijcu "ne bi bilo všeč, da bi ga kdo učil, kako naj opravlja svoj posel") je tipično angleški lik, v tvid oblečena stara devica, ki rada plete, in se za razliko od razumskega Poirota pri reševanju zločinov zanaša na svojo intuicijo. (Več o obeh junakih in o tem, zakaj si ne bi bila všeč, lahko iz pisateljičinih ust slišite v spodnjem odlomku).

Jane Marple je, kot je nekoč razlagala Christiejeva, "take vrste gospa, kakršne so bile v krogu moje babice v Ealingu - stare kljuke, kakršnih sem v mestecih, kjer sem preživljala poletja, videla na kupe.” Kot to narekuje izročilo detektivskih romanov, Jane Marple pogosto na splošno sramoto lokalnih oblasti razreši primer, ki je tamkajšnje plave angele spravljal ob pamet. Prvič se je pojavila v Umoru v župnišču (Murder at the Vicarage, 1930), na velikem platnu pa leta 1962, v Murder, She Said. Marplova, kot jo je igrala Margaret Rutherford, je oboževalce (in pisateljico samo) malce razočarala: amaterska detektivka kar naenkrat ni bila več zapeta, ptiču podobna dama, ampak glasna matrona. Vseeno je nastopila še v treh filmih; nasledile so jo Angela Lansbury (v The Mirror Crack'd iz l. 1980, kjer jo iz ospredja izrine ostala zvezdniška zasedba: Elizabeth Taylor, Rock Hudson, Geraldine Chaplin, Tony Curtis in Kim Novak), Joan Hickson in Helen Hayes v dveh tv-filmih.

Še bolj impozantna filmska prezenca je bil verjetno vseeno Poirot, ki so ga med drugim igrali Albert Finney, Peter Ustinov (v filmih Death on the Nile (1978), Evil under the Sun (1982) in Appointment with Death (1988)), Ian Holm (ki je kot Poirot v Murder by th Book (1986) raziskoval lastni umor), Tony Randall, Alfred Molina, in - v slavni britanski tv-nadaljevanki iz začetka devetdesetih, ki smo jo lahko gledali tudi pri nas - David Suchet.

Osebe v romanih Christiejeve so ponavadi premožni ljudje, pogosto taki, ki so se znašli v finančnih težavah in ki skušajo svoje težave rešiti z umorom. Zlikovci sicer iztuhtajo zelo zapletene načrte, a nikoli zunaj meja mogočega in verjetnega. Vedno ostajajo trdno zasidrani v vsakodnevni resničnosti: "Razvedrilo gospodične Lyall je bil študij človeških nravi. Za razliko od večine Britancev je znala s tujci navezati stik v hipu, namesto da bi, kot to počnejo Angleži, počakala štiri dni do enega tedna, preden bi naredila prvo previdno gesto". (Umor v uličici, 1937).

V večini romanov Christiejeva bralca pripravi do tega, da ima na sumu čisto nedolžnega junaka, in končno razkritje je vedno presenetljivo: morilec je bil pripovedovalec ali pa več ljudi ali pa serijski morilec, ki je z večimi žrtvami skušal zabrisati motiv za umor tiste prve in tako dalje. Christiejeva je na svet gledala racionalno in precej konzervativno, a je kljub temu dopuščala prostor za nepredvidljivo: "Se vam ne zdi, da je najlažji način, da nekoga spravite s poti to, da se okoristite z nesrečo? Nesreče se dogajajo kar naprej. In včasih, Hastings, se da malo pomagati pri tem, da se zgodijo!" (Nema priča, 1937). Pisateljica vedno postreže z logično razlago za zločin, nikoli pa za sprevrženost posameznika ne okrivi družbe. Umor tukaj ni simptom razkroja vrednot ali sprevrženosti meščanske družbe. Ko je skrivnost razrešena, gre življenje lahko mirno naprej.

Čeprav Christiejeva tega ni postavljala v ospredje, ni bila slepa za družbene spremembe v dolgih šestih desetletjih svoje kariere. "Ko znava berem tiste zgodnje knjige,” je priznala leta 1966, “sem osupla nad tem, koliko raznih služabnikov postopa okrog. In nihče zares ne dela, vedno samo prirejajo čajanke na vrtu." No, svojih del kljub temu ni marala spreminjati, in ko je bilo nekaj končano, je bilo končano – naknadno je popravljala samo tipkarske napake.

Christiejeva je v 56 letih napisala 66 detektivskih romanov in vsakdo je verjetno vsaj že slišal za, če ne že prebral, Umor v Orient ekspresu (1934), Smrt na Nilu (1937), Deset zamorčkov (1939), Umor v župnišču, Sloni si zapomnijo, Usoda, Karibska skrivnost in druge. Omeniti je treba tudi igro Mišelovka, ki jo od premiere na West Endu leta 1952 še niso nehali igrati (število uprizoritev je že preraslo 23 tisoč) in je najdalj trajajoča predstava (katerega koli žanra) v moderni dobi. Predstava slovi po presenetljivem zasuku na koncu, za katerega občinstvo pred odhodom vedno prosijo, naj ga ne razkrijejo drugim.

Prefinjene študije značajev ali le avtomatizirana masovna produkcija?
Kljub pisateljičini priljubljenosti pa kritiki nad njo seveda niso bili enoglasno navdušeni. Stanovski kolega, pisec detektivk Julian Symons, je izjavil, da “piše slabo”, čeprav sam “občuduje njeno preprostost”, ter da njene knjige “povejo nekaj o manirah in ničesar o življenju”. Pesnik in pisatelj Robert Graves je bil prepričan, da “je njena angleščina na stopnji šolarke, situacije večinoma umetno nastavljene, podrobnosti pa površno opisane.” Še celo sama o sebi je nekoč izjavila, da je “stroj za delanje klobas” in da piše predvsem za denar.

Bralec se sam pelje na led
Privrženci se seveda niso strinjali: "V najboljših primerih je njen roman kot čarovnikov trik. Ne samo zaradi vrtoglavih jezikovnih zasukov, ampak tudi zato, ker lahko v retrospektivi vidimo, da nam je nastavila celo vrsto zank, zaradi katerih smo sami sebe speljali na napačno pot." Kritike gor ali dol, večina se strinja, da je njena slava zaslužena. Kot je zapisala še ena kolegica, avtorica kriminalk Margery Allingham, je Agatha Christie "več ur skupaj zabavala več ljudi kot kateri koli drug pisatelj njene generacije".