V prvem delu smo lahko spremljali Vojtkovo pot od zasneženih perzijskih gora, kjer so ga vojaki 22. oskrbovalne artilerijske čete 2. poljskega korpusa vzeli za svojega na poti do Palestine, zbirnega mesta poljskih vojakov, ki so služili v okviru britanske vojske.

Sprva preplašen mali medvedek je kaj hitro zrasel v skoraj dva metra visoko mrcino, ko se je postavil na zadnje tace. Njegov medvedji tek je bil zagotovo vreden svojega imena, saj je vase vrgel tako rekoč vse, kar mu je bilo ponujeno. Glede hrane je bil vse prej kot izbirčen, pa naj je šlo za zelenjavo, še toliko raje pa je imel slaščice. Bolj nezdrava po današnjih merilih je bila hrana, raje jo je imel. Tega so se še najbolj zavedali kuharji, ki so skrbeli za prehrano vojakov, saj je bil Vojtek njihov glavni odjemalec, in če bi morda pozabili trdno zapahniti vrata kuhinje, tudi njihova največja nadloga. 250-kilogramski medved je pač imel svoje potrebe, pa tudi razvade v obliki piva in cigaret, o čemur pa je bilo več zapisanega v prvem delu.

Za Poljake je bila pot iz hladne Sibirije na topel jug prijetna ne le z vremenskega vidika, ampak zato, ker so bili končno svobodni. Rusko ujetništvo je na njih pustilo psihične in fizične sledi, bili so daleč stran od domovine in na poti v negotovo prihodnost. Za nekaj časa pa je njihov drugi dom postala Palestina.
Življenje v Palestini
Palestina je za Vojtkovo četo postala drugi dom za približno leto dni. Nameščeni so bili v oporišču Gedera ob puščavi Negev, v današnjem Izraelu, pod poveljstvom generala Andersa. Vojtek ni imel težav z jutranjim vstajanjem zato je bil običajno zbujen še pred svojim skrbnikom Petrom. Namesto da bi ga zbudil, se je Vojtek raje sam odpravil na sprehod po oporišču. Njegova prva postojanka je bila vojaška menza, kjer je vsako jutro od kuharja dobil zajtrk, še pred vsemi vojaki. Po obilnem zajtrku mu je prijala rekreacija, zato je iskal koga, ki bi se z njim igral. Ni bilo pomembno, ali je bil človek ali žival, važno je bilo, da je preganjal dolgčas. Med štirinožnimi prijatelji se je največ družil z nekim psom, dalmatincem, ki je prav tako živel v oporišču. Vojaki so radi opazovali njuno lovljenje gor in dol, saj je bilo zanimivo gledati, kako pes lovi medveda in obratno. Tudi igra z vojaki je bila del njegove vsakodnevne rutine. Najraje je imel rokoborbo, pri kateri je bil s svojimi kilogrami v precejšnji prednosti. Odnos med Vojtkom in vojaki je bil poseben. Ni bil hišni ljubljenec, kot so običajno psi ali druge živali, temveč je bil eden izmed vojakov. Kasneje, ko je imel težave z birokratskim zapletom prevozu (vojaški transport je bil namenjen vojakom in ne živalim) je tudi dobil svojo identifikacijsko številko in postal vojak poljske armade.
Selitev v Irak
Po letu dni v Palestini je sledila Vojtkova selitev v Irak. V Palestini je medved odrasel, postal je eden izmed vojakov. Mnogo stvari se je v tem času naučil, med drugim tudi plezati po drevesih. Tako v Palestini kot tudi v Iraku je bila voda izredno pomembna dobrina, ki jo je bilo dobiti teže kot strelivo in preostale vojaške potrebščine. Skladno s tem je bilo zapovedano zelo preudarno ravnanje z vodo, kar je obsegalo tudi številčno omejena prhanja in seveda tudi omejitev samega časa pod prho. Kljub vsemu pa so bile nekatere izjeme za pomembne posameznike dovoljene. Običajni pomembni posamezniki znotraj vojska so bili višji častniki, ki so si lahko privoščili marsikaj, o čemer so navadni vojaki lahko le sanjarili. Toda pri vojakih 22. oskrbovalne artilerijske čete je bil največ tovrstnih privilegijev prav gotovo deležen Vojtek.
Puščavska vročina je bila za vojake zelo neprijetna, še toliko bolj pa za medveda, ki ni mogel "odvreči" svojih oblačil tako, kot to lahko storimo ljudje. Njegov debeli kožuh, ki mu je pozimi še kako prišel prav, je poleti predstavljal pravo prekletstvo. Zato ni nobeno presenečenje, da se je medved Vojtek izredno rad namakal v vodi. Vsako priložnost je izkoristil, da bi se lahko osvežil. Soborci so mu pri tem rade volje prišli na pomoč in tudi nadrejeni so ob neracionalni porabi vode zamižali na eno oko. Sredi puščavskega tabora so Vojtkovi tovariši v zemljo skopali luknjo in mu tako pripravili kopel, v kateri je blazno užival.

Vojtek je užival tudi v igri. Poleg rokoborbe je zelo rad igral nogomet z vojaki, kako je bilo to videti, si lahko danes zgolj predstavljamo. Njegov daleč najljubši šport pa je bilo plavanje, k čemur pa se bomo še vrnili v nadaljevanju.

Vojtek se je rad zabaval z ženskami

V novem oporišču v Iraku, kamor je bil Vojtek premeščen, so služili tudi drugi vojaki, pa tudi vojakinje, ki še niso poznali medveda Vojtka. Srečanje z medvedom zunaj varne ograde živalskega vrta ali pa morda cirkusa zna biti stresno tudi za vsega hudega vajene vojakinje. Nekega dne je Vojtek lomastil okoli po taboru in prišel v bližino prostorov, kjer so za svojo higieno skrbele pripadnice nežnejšega spola. Njegovo pozornost je pritegnila vrv, ki je bila napeta v bližini in predvsem kosi spodnjega perila, ki so se sušili na njej. Vojtku so bili očitno zelo všeč, zato jih je nekaj ukradel. Ker ni bil ravno neopazen, so njegovo početje videle lastnice omenjenega perila, ki pa do takrat niso vedele, da imajo v taboru medveda. Nadaljnji dogodki so bili kar predvidljivi: številni glasni kriki izza šotora, kjer so se skrivale pomanjkljivo oblečene vojakinje.

Tako kot vsi vojaki se je tudi Vojtek rad zabaval z ženskami. Seveda pa se je njegovo pojmovanje tovrstne zabave razlikovalo od pojmovanja drugih vojakov. Kasneje v vojni, ko se je njegova enota znašla v Italiji, pa tudi po koncu druge svetovne vojne, so bili ti vojaki nameščeni v bližini morja. Vojtek je ta čas izkoristil za eno svojih najljubših dejavnosti – plavanje. Še precej bolj zabavno kot zgolj plavanje pa je bilo plašenje nežnejšega spola. Kadar je videl gručo žensk v vodi, se jim je neopazno približal, tako da je zadnje metre plaval pod vodo, nato pa prišel na površje med njimi, kar je seveda povzročilo obilico krikov in paničnega bežanja na vse strani ter obilo smeha pri vojakih, ki so vse to opazovali s kopnega.
Ljubezen do vode je bila tako velika, da je bilo Vojtka skoraj nemogoče dobiti iz nje. Prigovarjanja in prošnje, pa tudi klici z obale niso pomagali, saj je bil Vojtek, ko je bil v vodi, kot kakšen razvajen otrok. Tem okoliščinam so se hitro prilagodili njegovi tovariši in njegov oskrbnik, ki so razvili prefinjen način, kako ga spraviti na kopno. Vse kar so morali storiti je bilo prižgati motor tovornjaka in Vojtek se je nemudoma vrnil do vojakov. Strah pred tem, da bi ga pustili samega, je bil pri njem zelo izrazit.

Vojtek ujame vohuna
Poleg občasne kopeli, ki so jo vojaki privoščili medvedu, se je Vojtek zelo rad tudi prhal. Kot pri vseh drugih stvareh je bil tudi tu povsem enakopraven svojim tovarišem. Zelo hitro se je naučil, da mora samo potegniti vrv pod prho in voda bo pritekla. Prizor bi bil za vsakega zunanjega opazovalca zagotovo nenavaden – več deset golih vojakov in medved, ki se skupaj umivajo – za njih pa je bil nekaj povsem običajnega. Vojtkova ljubezen do vode je razlog še ene nenavadne zgodbe. Nekega junijskega dne leta 1943 se je Vojtek navsezgodaj zjutraj odpravil na svoj običajni jutranji sprehod po oporišču. Pot ga je vodila mimo barake s prhami, kjer je opazil, da je nekdo pozabil zapreti vrata. Vojtek je seveda "darilo" takoj pograbil in se odpravil v notranjost, da bi si privoščil osvežilno prho. Toda še preden je uspel potegniti vrv, ki bi sprožila blagodejen slap vode in njegov kožuh prijetno osvežila, ga je zmotil glasen krik. Toda za razliko od običajnih krikov preplašenih vojakinj, je bilo tokrat slišati nekoliko globlji – moški glas. Stražarji so nemudoma pritekli v prostor in videli zanimiv prizor. V kotu prh se je kot šiba na vodi tresel neki Arabec in moledoval stražarje, ki so prihiteli, naj ga rešijo pred medvedom. Moški se je pred tem skrivaj priplazil v tabor in se je, da ga ne bi opazili, skril v barako s prhami. Seveda pa ni mogel vedeti, da bodo priprta vrata privabila štirinožnega kosmatinca. Arabec je stražarjem takoj priznal, da je vohunil. Odpeljan je bil na zaslišanje, kjer so od njega hoteli izvedeti, ali je imel še kakšne pomagače. Sprva ni hotel ničesar izdati, toda ob grožnji, da ga bodo ponovno peljali pred medveda, je takoj izdal vse sozarotnike. Vojtka so primerno nagradili – dobil je svojo tako težko pričakovano kopel in še dodatno poslastico v obliki sladkarij, ki jih je poplaknil s svojo najljubšo pijačo – pivom.
Vojtek spozna Michaela
Kolikšna je verjetnost, da bi dve različni vojaški enoti imeli vsaka svojega medveda? Prav gotovo zelo majhna, toda vseeno se je to zgodilo. Težko je reči, da so Poljaki tako veliki ljubitelji medvedov, toda zgodba medveda Michaela govori v prid temu dejstvu. Neka druga poljska enota je za svoje zasluge in pogum v bojih dobila od perzijskega šaha v dar medveda, ki so ga poimenovali Michael. Neki dan je bila ta enota v bližini Vojtkove, saj so jo premestili v Irak, in vojaki so se odločili, da bi naredili nekakšno medvedje srečanje. Zagotovo se je vojakom to zdela dobra ideja in so morda mislili, da se bosta medveda spoprijateljila, toda to se seveda ni zgodilo. Michael je bil v primerjavi z Vojtkom precej bolj nepredvidljiv in se je ob pogledu nanj strgal iz verige in ga napadel. Vojtek pa je bil večji in tudi močnejši in ga je hitro pokoril. Šele glasni kriki njegovega skrbnika so ga toliko umirili, da ni Michaela pokončal. Medved Michael je preživel, toda vojaki so se odločili, da bi bilo bolje, da ga oddajo kam, kjer ne bo mogel nikomur škodovati. Tako je živalski vrt v Tel Avivu dobil novega stanovalca. Upravnik živalskega vrta je bil navdušen nad novo pridobitvijo in se je vojakom zahvalil z majhnim darilom – opico. Mala opica, ki se je imenovala Kaska, je postala Vojtkova nočna mora. Kadar koli se je le dalo, mu je nagajala, obmetavala ga je z dreves in ga ščipala. Ko so vojaki videli, kako zelo gre Vojtku Kaska na živce, so si ga tudi oni privoščili. Dovolj je bilo le, da so v Vojtkovi bližini izgovorili njeno ime, in že je zbežal stran, kakor hitro so ga nesle tace.
Medved postane vojak
Decembra 1943 je sledil premik Vojtkove enote iz okolice iraškega Kirkuka v Egipt. Postanek v Egiptu je bil bolj kratkoročne narave, saj so bile v teku že priprave na obsežnejši premik vojske na Apeninski polotok. Sredi februarja, natančneje 13. februarja leta 1944, so vojaške transportne ladje izplule iz pristanišča v Aleksandriji in krenili na pot proti južni Italiji.
Toda vse ni potekalo tako preprosto, kot je morda videti. Britanske vojaške oblasti, ki jim je bila poverjena organizacija prevoza v Italijo, so Vojtku prepovedale vkrcanje na ladjo, saj je bilo le-to dovoljeno zgolj vojaškim osebam in opremi, ne pa "hišnim ljubljencem". Odločitev je med poljskimi vojaki, ki so Vojtka imeli za sebi enakega, sprožila val nezadovoljstva. Eden izmed njih je prišel do ideje, da bi Vojtku podelili čin in bi tako lahko šel z njimi. In res. Vojtek je bil na hitro vpoklican v poljsko vojsko in je postal vojak 22. oskrbovalne artilerijske čete, dobil je tudi svojo identifikacijsko številko in vse, kar je pripadalo vojaku.

Bitka za Monte Cassino
Po večdnevni plovbi so pristali v Tarantu, na jugu italijanskega škornja. Od tam so zavezniki načrtovali preboj proti Rimu, ki pa se je še pred prihodom dodatnih čet iz Egipta začasno zaustavil na delu tako imenovane Gustavove linije, območju utrdb, ki so se raztezale od Tirenskega do Jadranskega morja. Vojska je poskšala linijo na območju gore Monte Cassino s starim benediktinskim samostanom prebiti že od januarja 1944, a neuspešno. Za ponoven poizkus preboja fronte so bile izbrane poljske enote in posledično tudi 22. oskrbovalna artilerijska četa, ki je skrbela za dostavo opreme (kot je bilo gorivo, hrana in tudi strelivo) do prvih frontnih položajev. Vojak Vojtek je pri tem tudi aktivno sodeloval. Skupaj s svojimi tovariši je natovarjal in raztovarjal škatle s strelivom. Tega ga ni nihče prav posebej učil, ampak se je Vojtek odločil pomagati, ko je opazoval soborce pri delu. Zadnja bitka za Monte Cassino se je pričela 11. maja in končala skoraj teden dni kasneje. Poljakom pod poveljstvom generala Andersa je uspelo prebiti nemške obrambne položaje in zavzeti pomemben strateški položaj na poti do Rima.

Druga svetovna vojna je bila v svoji sklepni fazi. Vojtkova enota je konec vojne pričakala v Italiji. Več o tem pa prihodnji teden v zadnjem delu zgodbe o medvedu Vojtku. V tretjem delu si bomo ogledali življenje medvedjega vojaka tudi po koncu vojne, ko se je skupaj z nekdanjimi soborci znašel namesto na Poljskem na angleškem otočju, natančneje na Škotskem. Tudi tam je kaj hitro postal glavna atrakcija med domačim prebivalstvom.