Na jeseniškem kolodvoru je bila zato v soboto, 6. aprila 1912, nekoliko večja gneča kot običajno. Bil je zadnji dan pred veliko nočjo in vsak je želel čim prej urediti, kar je bilo še potrebno za praznike. Jeseničani in okoličani so prihajali domov, drugi, predvsem delavci tovarn in delavnic Kranjske industrijske družbe, pa so se z vlakom vračali v rodne kraje.

V tem vsesplošnem vrvežu se je le redko kdo ozrl na malo skupinico ljudi, ki se je te Velike sobote zjutraj tudi znašla na jeseniški železniški postaji. To so bili Vovkovi, ki so se poslavljali od svojega dragega Janka. Mladenič se je odločil, da bo odšel v Ameriko. Skušali so ga odvrniti od tega, posebno še mati, ki ga je jokaje prosila, naj vsaj za praznike še ostane doma. Toda Janko se ni pustil prepričati. Že od malega je videval može in fante iz jeseniške doline, kako so, slabo oblečeni in s culami v rokah, odhajali od doma, nazaj pa prihajali v gosposkih suknjičih in s kovčki, polnimi dobrot iz novega sveta.
Zato je sklenil srečo poskusiti tudi sam. Vabila ga je dežela tam daleč čez lužo, o kateri je slišal praviti že mnogo lepih reči: Minnesota v Združenih državah Amerike.

V narečju Indijancev iz plemena Dakota beseda Minnesota pomeni deželo mnogih vodâ. Ta država severne ameriške zveze na meji s Kanado, ki je bila ustanovljena leta 1858, pa se je ponašala tudi z gozdovi, rudniki in širnimi planjavami. Bila je med prvimi v daljnem svetu, kjer so se že po ameriški državljanski vojni (leta 1865) začeli naseljevati prav Gorenjci z Jesenic, Bleda, iz Mojstrane in Gorij. V dobrega pol stoletja so zrasle številne slovenske naselbine. V glavnem mestu St. Paul ob Misisipiju pa je delovalo celo duhovno semenišče. Dežela je bila zelo podobna Gorenjski, zato so se slovenski naseljenci tamkaj počutili povsem domače.

Dolgo potovanje v obljubljeno deželo
Vožnja do Minnesote je trajala od štirinajst dni do treh tednov. Prek Švice in Pariza so potniki navadno prispeli do francoskega pristanišča Le Havre, nato pa so pluli čez Atlantik - kar je trajalo cel teden dni -, na novi celini pa so mimo Niagarskih slapov prišli v Čikago, znano mesto v državi Illinois. Ob porečju Misisipija pa jih je čakala obljubljena dežela - Minnesota.

Mladi Janko se je najprej ustavil v Švici, kjer je v mestu Buchs (kanton St. Gallen) pri posredniškem uradu Vitkor Klaus-Wildi kupil vozovnico za Ameriko. Usodna karta angleške tvrdke White Star Line je imela številko 349252, zanjo pa je odštel 430 švicarskih frankov. Kot končni cilj potovanja je navedel mesto St. Joseph v Minnesoti. Enaindvajsetletni samski delavec Janko Vovk je tako storil prvi korak na svoji poti v lepšo prihodnost onstran luže.
Poleg Janka Vovka z Jesenic so se tiste dni v Švici znašli še trije slovenski rojaki. To je bil 39-letni Franc Karun z Milj, vasice iz šenčurske fare, njegova petletna hči Marijana (Manca) in njegov svak Janez Markun s Srednje Bele v župniji Preddvor.
Franc Karun je bil rojen 24. decembra 1872 na Miljah št. 10. Bil je poročen z Marjano Vombergar, po rodu iz Glinj na Koroškem. Leta 1907 se je odselil v Ameriko, kjer je v Galesburgu v zvezni državi Illinois odprl gostilno za delavce. Doma so pustili petmesečno Manco, rojeno 8. julija 1907, ki so jo potem oskrbovali sorodniki. V Ameriki je dobila še bratca in sestrico, po petih letih pa sta se zakonca odločila, da tudi njo pripeljeta v novi dom. Franc je zato 14. marca 1912 s parnikom Provence odpotoval domov in tamkaj postoril nekatera potrebna dela. Nato se je sklenil vrniti v Ameriko. S seboj je povabil še svaka Janeza Markuna s Srednje Bele št. 30. Markun, 33-letni kmet in kovač, rojen 26. oktobra 1878, je bil oče petih otrok, med katerimi je bil najstarejši star komaj sedem let. Posestvo je nekoliko zadolžil, zato se je rad odzval svakovemu povabilu. Na poti prek Švice sta se prav tako kot Janko Vovk ustavila v Buchsu in pri agenciji Viktor Klaus-Wildi kupila dvoje vozovnic. Franc in Manca sta dobila skupno številko 349256, Janez Markun pa eno naprej - 349257. Kot kraj potovanja so navedli Galesburg v Illinoisu.
Peti potnik je bil iz Bele krajine
Poleg štirih Gorenjcev pa se je tiste dni v Švici znašel tudi Belokranjec Jakob Pašič. Bil je doma s Štrekljevca št. 5, vasice v župniji Semič. Rodil se je 9. novembra 1891 v družini malega, četrtinskega kmeta Janeza Pašiča. Zaradi slabih gospodarskih razmer so tudi Belokranjci radi odhajali v Ameriko. Jakob se je napotil v Avroro, mesto v Minnesoti, kjer je že deloval njegov rojak Grašič, ki je veliko storil za tamkajšnjo slovensko šolo. Slovencev je bilo v Avrori okoli 600, tako da bi se lahko počutil dobro med svojimi ljudmi. Pašič je vozovnico kupil v Baslu pri posredniku Rommel & Cie. Zanjo je plačal 383,50 švicarskega franka in dobil številko 315097.

Peterica Slovencev iz dežele Kranjske (in morda še kateri, ki so ga seznami leta 1912 prezrli) se je iz Švice napotila proti francoskemu pristanišču Cherbourg, kjer naj bi se v sredo, 10. aprila, vkrcali na ladjo Titanik.

Kaj je rojake napotilo, da so si izbrali ravno to plovbo čez Atlantik, bo ostalo neodkrito. Ravno v soboto, 6. aprila 1912, ko se je Janko Vovk odpravljal od doma, je namreč Slovenski narod v velikonočni številki objavi kar pet oglasov parobrodnih tvrdk, ki so potnike vozile v Ameriko. Družbe White Star Line med njimi ni bilo.

Najsijajnejša ladja z najbolj žalostno usodo
Ladja Titanik je bila čudo tehnike tedanjega časa. Izdelovali so jo kar dve leti (1909-1911), nato pa so potrebovali še leto dni za notranjo opremo. Ob krstu, 2. aprila 1912, štiri dni pred Jankovim odhodom z Jesenic, je bila to največja potniška ladja na svetu. S tega vidika so imeli slovenski potovalci torej kar srečo. Ladja je svoje matično pristanišče v Southamptonu na jugu Anglije zapustila v sredo, 10. aprila, ob 9.30 uri. Nato je štiri ure plula do Cherbourga, pristanišča na severozahodu Francije. Tam se je nanjo vkrcala tudi peterica iz dežele Kranjske. Bili so nameščeni v kabine tretjega razreda, ki so bile imenitno opremljene. Franc Karun je pozneje dejal: "Kar mi je omeniti o parniku samem, moram povedati, da z drugimi parniki v drugem razredu ni mogoče bolj ugodno potovati, kakor smo mi v tretjem razredu. Za vse je bilo kar najboljše poskrbljeno …" Kako lepo so se torej šele imeli bogataši iz prvega in drugega razreda, ki so imeli na voljo salone, gledališče, koncertno dvorano …

Parnik je potem naslednjega dne pobral še irske potnike v Queenstownu, potem pa odplul na odprto morje. Tri dni je bilo vreme lepo, 13. aprila pa se je poslabšalo. V nedeljo, 14. aprila, so potniki dočakali razjasnitev, temperatura pa je padla pod ledišče. Tega dne je parnik dobil brezžična opozorila. Ladja se je namreč bližala področju pri Novi Fundlandiji, kjer je bilo območje plavajočega ledu, kar je predstavljalo posebno nevarnost, zlasti tedaj ob začetku pomladi.

Kapitan pa se ni zmenil za opozorila, kajti ukazano mu je bilo, da mora preseči vse rekorde plovbe čez Atlantik. Tako je Titanik v nedeljo zvečer z nezmanjšano hitrostjo zaplul v noč. Zrak je bil čist in vidljivost dobra. Malo pred polnočjo je opazovalec pred sabo zaznal ledeno goro. Skušali so se ji izogniti z manevrom na levo, a je bilo prepozno. V desnem boku je zazijalo več odprtin, v katere je začela vdirati voda. Ladja je imela na dnu 16 vodotesnih prekatov, ki naj bi omogočili, da se obdrži na gladini, dokler ne pride pomoč. Žal pa črpalke niso zmogle odstraniti tolikšne količine, zato je bil izdan ukaz, naj potniki zapustijo ladjo. Začel se je boj za preživetje, kajti bilo je samo dvajset rešilnih čolnov za več kot dva tisoč potnikov.
Očetu se je s hčerko uspelo rešiti, svak ni imel te sreče
Prisluhnimo Francu Karunu, ki je med trkom Titanika v ledeno goro že spal v svoji kabini: "Sunek me ni zbudil, pač pa je nastala zmešnjava na krovu. Zdelo se mi je, da se je moralo nekaj pripetiti, zato sem se oblekel in odšel gori. Tam so mi povedali na tozadevno vprašanje, da je ladja nekam zadela in da moramo vsi utoniti. Tega nisem verjel, kakor tudi nihče drug ne, vsi smo bili prepričani, da se orjaškemu parniku ne more nič zgoditi. Ko sem se pa spodaj na lastne oči prepričal, da je led predrl stranice in da prihaja voda notri, sem odšel v svojo kabino po hčer in svaka. Ko pridemo na gornji krov prvega razreda, mi nek mornar iztrga otroka in nese v rešilni čoln. Tudi jaz stopim za njim, a so me hoteli zadržati. Nato pa primem hčer in pravim, da se ne pustim ločiti od nje. Mogoče bi me vendar iztirali iz čolna, da me ni rešil nek mornar, ki je imel večkrat opravka v moji kabini in kateremu sem včasih postregel s pristnim domačim brinjevcem. Rekel je namreč drugim, naj me pustijo, in tako se je tudi zgodilo. Svaka pa so zrinili proč in takrat sem ga zadnjič videl …" Tako je za Glas naroda povedal Fran Karun neposredno zatem, ko so ponesrečenci prispeli v New York. Iz njegovih besed lahko razberemo tudi usodo Janeza Markuna, ki mu ni uspelo priti v rešilni čoln.

Krvavi boj za čolne
Kje pa sta ostala oba 21-letna mladeniča, eden delavec, drugi kmet, namenjena v Minnesoto? O Pašiču ni znanega prav nič, o Janku Vovku pa je Anton Pesek, urednik Slovenskega ilustrovanega tednika, nekaj tednov po nesreči zapisal: "Pri borbi za življenje in smrt v oni usode polni noči, ko se je pogrezal velikan v brezdanjo morsko globino, je bil ustreljen od nekega pomorščaka." To Peskovo ugotovitev lahko povežemo s poročilom v Slovenskem narodu, ki je objavil izjavo očividca: "Za rešilne čolne je bil naravnost krvav boj. Ljudje so streljali in z noži napadali drug drugega …"

Verjetno je torej, da se je v teh okoliščinah končalo tudi življenje Janka Vovka z Jesenic. Izmed več kot dva tisoč potnikov se je po zaslugi rešilnih čolnov rešilo le 710 ljudi. Med njimi tudi Karunova z Milj pri Šenčurju. Oče Franc je takole nadaljeval svojo zgodbo: "V rešilnem čolnu sem bil jaz razen mornarjev edini moški. Hitro so nas odveslali od potapljajočega se parnika. Kmalu zatem, ko se ozrem nazaj, je nastala na parniku strahovita razstrelba. Ladja je stala skoraj navpik s prvim koncem. Nato je parkrat počilo in vse je izginilo v vodi. Nikdar ne pozabim strašnega kričanja, ki je nastalo. Rešeni v čolnih so bili nekaj časa vsi prevzeti od groze."

V zadnjih trenutkih ladje je množica – okoli tisoč ljudi – popadala s krova. Voda je bila ledeno mrzla, minus 2 stopinji Celzija, kar je pri ponesrečencih v trenutku povzročilo podhladitev ali zastoj srca. Le 13 potnikom je uspelo preživeti in se rešiti, ko so jim poslali dodaten čoln.
Ker kljub Titanikovim brzojavom nobena izmed bližnjih ladij ni prišla na pomoč, so mornarji veslali v smeri potovanja. Karun pravi: "Morje je bilo popolnoma mirno in gladko. V najhujšem mrazu smo vozili še štiri in pol ure, dokler nismo proti jutru opazili parnik Carpathia. Reševalci so bili mnenja, da smo napol mrtvi. Zavili so nas v odeje, nam dali okrepčilnih pijač in vsega, kar smo hoteli …"

Po štirih dneh plovbe je reševalna ladja Carpathia 18. aprila priplula v New York. Ponesrečence so z avtomobili odpeljali v razne bolnišnice, kjer so jih tudi dobro postregli s hrano in pijačo. Dobili so tudi obleko in vozne listke za nadaljevanje potovanja. Karun je imel v obleki, s katero se je rešil, 700 dolarjev v gotovini. Izgubil pa je seveda vso prtljago zase in za hčerko Manco.

Prva poročanja doma: Na krovu ni bilo Slovencev
Novica o veliki nesreči na morju se je še istega dne pojavila na naslovnicah svetovnega tiska. V domovini je o tem najprej poročal Slovenec, že v ponedeljkovi večerni številki. Naslednjega dne, v torek, 16. aprila, pa sta se oba ljubljanska dnevnika na široko razpisala o tem dogodku.

Domače bralstvo je seveda najbolj zanimalo, če so bili na ladji tudi Slovenci. Narod je tega dne zapisal: "Med potniki ni bilo nobenega Slovenca." Slovenec pa je bil nekoliko obširnejši: "Kakor nam javlja tukajšnje zastopstvo družbe White Star Line, na parniku Titanik iz naše dežele ni bilo slovenskih potnikov."

Pa so, kot kaže, vendarle bili. Časopisje, med katerimi je prednjačil newyorški slovenski dnevnik Glas naroda, je pozneje prineslo več zapisov o rešencih, obeh Karunovih, in nekaj malenkosti o Janku Vovku in Janezu Markunu. Glavni konzul Avstro-Ogrske v New Yorku pa je čez čas ugotovil, da je izmed 63 podanikov te države na krovu Titanika umrlo 55 ljudi.

Andrej Mrak