Prav letos, natančneje 1. maja, je minilo 310 let od rojstva Francesca Robbe, ki ga je starosta umetnostne zgodovine France Stele nekoč označil kot nedvomno najpomembnejšega baročnega kiparja v marmorju na jugovzhodnem alpskem področju severne Evrope. Tako pomemben umetnik je v Ljubljani, takrat upravnem središču vojvodine Kranjske, deloval ravno v času, ko je današnja prestolnica Slovenije postala eno najživahnejših manjših kulturnih središč srednje Evrope.

S temi dejstvi v mislih lahko vsaj približno razumemo, kakšen pomen ima v zgodovini Ljubljane Robbovo kiparsko delo, med katerega sodi je tudi slavni Vodnjak treh kranjskih rek.

Od začetkov do uveljavitve na Kranjskem
V Benetkah rojeni Francesco Robba je svoje kiparsko znanje prejel pri beneškem kiparju Pietru Baratti, v čigar delavnici se je zadrževal med letoma 1711 in 1716. Istega leta se je preselil v Ljubljano, kjer je sicer prvič dokumentiran 1722, ko se je oženil s Terezijo, hčerjo mojstra Misleja, v čigar delavnici je delal. Po Mislejevi smrti leta 1727 je prevzel tastovo delavnico z že navezanimi poslovnimi stiki, ki so presegali meje Kranjske, in tako začel uspešno graditi tudi lastni sloves. Dobival je številna naročila tako cerkvenih kot plemiških in meščanskih krogov Kranjske, Koroške in Hrvaške.

Že leta 1729 ga je v pismu esztergomskemu nadškofu in ogrskemu primasu Emmerichu Esterhaziju, donatorju oltarja za cerkev sv. Katarine v Zagrebu, hvalil rektor zagrebškega jezuitskega kolegija Francesco Saverio Barci. V času njegovega dolgoletnega bivanja in delovanja v Ljubljani je Robba večkrat obiskal rodne Benetke, nenazadnje tudi zaradi nakupa marmorja, ki ga je potreboval za izdelavo naročenih kiparskih del.

Robba, ki ga viri omenjajo kot "kiparja in arhitekta, ljubljanskega meščana", je leta 1743 postal član mestnega zunanjega sveta, dve leti pozneje pa še kranjski deželni arhitekt. Leta 1755 je Robba zapustil Ljubljano in odpotoval v Zagreb, kjer je dve leti pozneje, 24. januarja, tudi umrl.

Razvoj do samozavestnega kiparja
Če dela, ki jih je Robba izdelal v 20. letih 18. stoletja, kažejo še vpliv njegovega beneškega učitelja Baratta, pa od konca 30. let 18. stoletja sledimo naraščajoči kiparjevi samozavesti, tehnični virtuoznosti in likovno dozorelemu osebnemu slogu. Tega je verjetno, kot sta v katalogu, ki je pospremil razstavo ob Robbovi 300-letnici v Narodni galeriji, zapisala Matej Klemenčič in Stanko Kokole, razvil tudi ob poznavanju baročnih del srednje Italije, zlasti Rima.

Ljubljanski del opusa
Leta, v katerih je v Ljubljani deloval Robba, je bil torej čas, ko so prizadevanja izobražencev in gospodarski stiki Kranjske usmerjeni proti Italiji, kar se je močno izražalo tudi v umetniškem izražanju kulturno aktivne Ljubljane. Temu torej ustreza tudi Robbovo delo, ki je Ljubljano med drugim obogatil s kipi oltarja sv. Ane v župnijski cerkvi sv. Jakoba (1724), angeloma velikega oltarja cerkve sv. Jakoba (1728-1732) in še znamenitejšima angeloma oltarja sv. Rešnjega telesa v ljubljanski stolnici (pred 1752), tu je še veliki oltar v frančiškanski cerkvi (1738), veliki oltar v cerkvi sv. Trojice v uršulinski cerkvi (1743), istega leta pa so mestne oblasti naročile tudi t. i. Vodnjak treh kranjskih rek, ki je nekoč stal pred Magistratom, danes pa tam stoji njegova kopija.

"Vodnjak treh kranjskih rek"
Vodnjak, ki je bil naročen leta 1743, postavljen in podpisan pa šele leta 1751, je že Anton Vodnik primerjal z znamenitim Berninijevim Vodnjakom štirih rek na Piazza Navoni v Rimu, s katerim se ga vse od takrat vedno znova rado primerja. Vendar pa je Robbov vodnjak s svojo členitvijo in globokim bazenom na stopničasti bazi bolj podoben tistemu, ki ga je na Piazza della Rotonda leta 1711 izdelal Filippo Barigioni. Šele 20. stoletje je v moških figurah, ki v rokah držijo vrče, iz katerih se zliva voda v bazen vodnjaka, prepoznalo rečne bogove Save, Krke in Ljubljanice, za kar pravzaprav ni neposrednih dokazov, in tako se je vodnjaka prijelo današnje ime. Kot je še zapisano v razstavnem katalogu iz leta 1998, bi lahko figure poosebljale tudi teritorialne enote vojvodine Kranjske – Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko.

Naj zaključimo z mislijo, da je Francesco Robba kot del kamnitega baročnega kiparstva kranjske deželne prestolnice konca 17. in prve polovice 18. stoletja, del tistega poglavja slovenske umetnosti, ki ga je Blaž Resman v svojem delu Barok v kamnu (Zvirka ZRC, 1995) poimenoval kot eno najkvalitetnejših in najmočneje evropsko vpetih poglavij slovenske umetnostne preteklosti.

Maja Kač