Usklajene stavbe omenjenega templja (Itsukushima-jinja) so plod izjemne umetniške in tehnične spretnosti, svetišče je prava paša oči - poleg igre barvnih kontrastov je tu še čudovito ozadje, saj leži med gorami in morjem, na ta način pa odraža japonski koncept pokrajinske lepote, kombinacijo narave in človeške kreativnosti.

Navadnim smrtnikom vstop (nekoč) prepovedan!
Svetišče izvira iz 6. stoletja, v današnji obliki pa obstaja od leta 1168, ko je sredstva zanj prispeval vojskovodja Taira no Kijomori. Svetišče so v vodo ob obalo postavili zato, ker nekoč navadni smrtniki na sveti otok niso smeli stopiti, zato so morali do svetišča pripluti skozi v morju "plavajoča" vrata v zalivu.

Pri Unescu so ob uvrstitvi svetišča Icukušima na seznam svetovne kulturne dediščine leta 1996 zapisali, da gre za "vrhunski primerek verskega središča v tej obliki, ki tradicionalno arhitekturo izjemnih umetniških in tehničnih vrednosti postavlja nasproti dramatičnemu naravnemu ozadju, kar ustvarja umetniško delo neprimerljive fizične lepote".

Alenka Klun