Med izjeme sodi znamenita El Grecova upodobitev Toleda v nevihti, ki jo je na Kreti rojeni umetnik naslikal med letoma 1596 in 1600. Pred nami je mesto na zelenem griču, nad katerim se raztezajo ploskve nevihtnih oblakov, a ne moremo si kaj, da se ne bi vprašali, ali je bilo delo tudi prvotno mišjeno kot samostojno delo ali pa gre le za izsek večje kompozicije. Morda je razvihrana krajina le služila kot ozadje figuralnega prizora, vendar pa uravnotežena kompozicija govori v prid samostojne krajine, kakor koli je to ob nenaklonjenosti takratne španske likovne scene omenjeni motiviki težko predstavljivo.

Predhodnik ekspresionizma in kubizma
Povsem lahko pa si predstavljamo, zakaj je El Grecova umetnost naredila tako močan vtis na umetnike 20. stoletja. El Greco, ki se je rodil kot Doménicos Theotokópoulos, je bil med vsemi manierističnimi slikarji modernim umetnikom še posebej mikaven, saj jih je toliko močneje nagovarjala mitičnost njegovih podob. Iz njegove krajine, na kateri se zdi, da doživlja Toledo apokaliptično katastrofo, kar žari duh romantike (čeprav seveda o pravi romantiki ne moremo govoriti, saj se je nenazadnje ta rodila dve stoletji pozneje). El Grecovo umetnost spremljajo dolge figure, ovite v hladen kolorit, v njegovih delih pa je mogoče zaslediti tudi preplet bizantinske tradicije z zahodnim slikarstvom.

Če je bil El Greco po svoji smrti za dolgo časa pozabljen in se poznim baročnim in klasicističnim umetnikom ni zdel dovolj zanimiv, da bi ga imeli za vzor, pa se je zdel toliko bolj privlačen v dekadenci. Leta 1908 je španski umetnostni zgodovinar Manuel Bartolomé Cossío objavil prvo obsežno monografijo oziroma popis njegovih del, El Greco pa je ponovno postal priljubljen in tako pomembno vplival na razvoj kubizma, ekspresionizma, pitture metafisice in nadrealizma, njegova osebnost in delo pa sta predstavljala navdih pesnikom in pisateljem, kot sta Rainer Maria Rilke in Nikos Kazantzakis.

M. K.