Edinstveno postavitev bodo pripravili 3. februarja, marca bo sledila do zdaj največja razstava o Magni carti libertatum in njenih interpretacijah skozi stoletja. Dva izvoda dokumenta, ki ga pojmujejo za prednika sodobne ustave in deklaracij o človekovih pravicah, hrani knjižnica v svojem arhivu, dva pa bo pridobila iz Lincolnove katedrale in katedrale v Salisburyju.

Med razstavo bo knjižnica prikazala le dva izvoda Magne carte libertatum, za ogled vse štirih dokumentov pa bo izžrebala 1.215 vstopnic. S številko želijo seveda spomniti na leto, ko je bila listina sestavljena.
Vsak ima pravico do poštenega sojenja
To se je zgodilo v čas vladanje kralja Ivana Brez zemlje, ki sta ga plemstvo in duhovščina prisilila, da podpiše Veliko listino svoboščin. Gre za najpomembnejši staroangleški zakon, namenjen razrešitvi politične krize z uporniškimi baroni s sporazumom, ki bi omejil kraljevo moč. Sporazum je veleval, da se mora tudi kralj odreči nekaterim pravicam in spoštovati določene pravne postopke. Sprva je bil to le ustni dogovor, nato pa so ga zapisali in razširili po kraljestvu. Magno carto libertatum sestavlja 63 členov, od katerih jih večina za današnji čas ni več pomembnih. Eden najpomembnejših je 39. člen, ki zagotavlja t. i. habeas corpus: noben svoboden človek ne sme biti prijet, zaprt, oropan zemlje, izobčen, pregnan ali uničen na kakršen koli način brez veljavne sodbe ali zakona, ki bi to določal. Kralj je moral posameznikom soditi po zakonu, ne po lastni volji.
Nekatera temeljna načela listine posnema prvih deset amandmajev ameriške ustave iz leta 1791, pa tudi splošna deklaracija človekovih pravic iz leta 1948.