S predstavitvijo štirih novih velikoformatnih reportažnih fotografij, s katerimi Wall ostaja zvest govorici realistične fotografije, berlinski Guggenheimov muzej, skupni projekt Fundacije Solomona R. Guggenheime in banke Deutsche Bank, ohranja svojo programsko usmeritev – predstavljanje že uveljavljenih in dobro obiskanost zagotavljajočih imen. Saj ne, da odločitev za postavitev razstav klasika popartizma Jamesa Rosenquista, 'akcionista' Jacksona Pollocka, pionirja videoumetnosti Nama Juna Paika, enega najpogosteje v raznovrstnih umetniških medijih citiranega Josepha Beuysa ali pa na primer odločitev za skupinsko razstavo Marka Rothka, Yvesa Kleina in Jamesa Turella ne bi bila legitimna. Le dozdeva se, da ostaja berlinski Guggenheim med Guggenheimovimi izpostavami med manj drznimi in tako nekako v neskladju z drzno berlinsko likovno sceno.

Po naročilu Guggenheima
Vendar pa se utegne to že kmalu spremeniti, saj so v Guggenheimu ob svoji desetletnici napovedali, da bo ustanova v prihodnje več pozornosti namenjala najsodobnejši umetnosti, katere nastajanje spodbuja že zdaj. Tako naj bi bilo leta 2009 predstavljeno po naročilu Guggenheima izdelano delo v Etiopiji rojene in v ZDA delujoče slikarke Julie Mehretu, že za prihodnje leto pa je predvidena 'inavguracija' novega dela Anisha Kapoora, ki bo prav tako dopolnilo Guggenheimovo berlinsko zbirko, v katero so nazadnje vključili eno zadnjih fotografij Jeffa Walla, ta čas predstavljeno tudi na 41. razstavi nemškega Guggenheima.

Morda bi raje kupili National Geographic
Tokratna postavitev z naslovom Belichtung (Osvetlitev) Jennifer Blessing, kuratorke oddelka za fotografijo muzeja Solomon R. Guggenheim v New Yorku, je ena tistih, za katerimi stoji 'močna' teorija, sam vizualni učinek pa je dokaj majhen. O štirih velikoformatnih fotografijah je mogoče reči predvsem, da so črno-beli portreti vsakdanjika delavskega razreda. Vendar pa podobe temnopoltega mladeniča, obkroženega z avtomobilskimi gumami, ali pa brezposlenih, ki čakajo na morebitno priložnostno delo, v ničemer ne presegajo kakovostne reportažne fotografije, po kakršni slovi na primer revija National Geographic.

Vsa žalost in beda delavskega razreda
Tako se zdi, da bolj ali manj edina prvina 'umetniškosti' ostaja Wallova metoda oziroma pristop k delu. Klasični reportažni fotografi preprosto slikajo dogodke, Jeff Wall pa išče dogodke, katerih fotografije sledijo vnaprej določenemu 'programu'. Tokratni program v Guggenheimovem muzeju naj bi bil tako skozi fotografijo izražena zgodovina dokumentarne fotografije in neorealističnega filma. Tako kot neorealistični film tudi Jeff Wall tokrat pripoveduje o življenju nižjih družbenih razredov. In to počne zelo pristransko, saj izpostavlja le z žalostjo in pomanjkanjem povezane vidike življenja delavstva. Pri tem mu dobro služi zanj že značilna uporaba monokromne tehnike fotografije na podlago, preparirano z v želatini raztopljenimi srebrovimi solmi (Gelatin-silver Process). Ta tehnika fotografiji podari poseben lesk, ki stopnjuje na podobi izraženo čustvenost.

Filmi po izboru Jeffa Walla
Navezavo na film, ki ga Jeff Wall poleg slikarstva navaja kot enega glavnih virov navdiha, poudarja kinematografski program, ki so ga ob jubileju pripravili v Guggenheimu. Med 9. decembrom in 19. januarjem bodo namreč v berlinskem kinu Arsenal predvajali štiri filme po izboru Jeffa Walla. Gre za produkcije Nicht versöhnt oder Es hilft nur Gewalt wo Gewalt herrscht (Jean-Marie Straub, 1965), La Maman et la putain (Jean Eustache, 1973), Fat City (John Huston, 1972) in Die Bitteren Tränen der Petra von Kant (Rainer Werner Fassbinder, 1972).

Jeff Wall pohvali (mora pohvaliti?) drznost Guggenheima
Ko smo že omenjali (ne)drznost berlinskega Guggenheima, omenimo še nasprotno mnenje. Ob predstavitvi razstave Belichtung ga je podal Jeff Wall. Umetnik, čigar razstava je 41. razstava nemškega Guggenheimovega muzeja, je dejal, da je vsaka ustanova, ki pri njem naroči delo, zelo pogumna. Ne more namreč vedeti niti kaj bo dobila v roke niti koliko časa bo trajal 'dobavni rok'. Kot pravi Jeff Wall - morda tudi zato, da bi malo upravičil svoj sloves pravega in tako 'nujno tudi nezanesljivega in nepredvidljivega' umetnika -, lahko dobro delo nastane v zgolj treh sekundah, včasih pa porabi za izdelavo ene same fotografije tudi do dve leti.

Muzej Deutsche Guggenheim pravzaprav niti ni pravi muzej. Gre namreč le za razstavni prostor, na katerem banka Deutsche Bank že od konca sedemdesetih prireja razstave likovne umetnosti. Čeprav se sama banka lahko pohvali z dragoceno umetniško zbirko več kot 50.000 eksponatov, katere težišče je sodobna vizualna umetnost na papirnati podlagi, berlinski Guggenheim ne ponuja ogledov stalne razstave, pač pa se vsako leto zvrstijo v povprečju štiri tematske postavitve. Naslednja bo sledila 2. februarja. Pod naslovom True North bo Jennifer Blessing predstavila sodobno fotografsko in videoumetnost, v kateri je mogoče zaslediti vplive romantičnega slikarstva severnih predelov Evrope.

Polona Balantič