Med bolj zanimivimi eksponati, ki jih v sklopu razstave postavljajo na ogled, je tudi kopija mitre, ki jo je beograjski metropoliji okoli leta 1450 podarila Katarina Celjska.

Mitra, ki jo je Katarina Celjska oziroma Kantakuzina Branković darovala beograjski metropoliji, je danes last muzeja Srbske pravoslavne cerkve zagrebško-ljubljanske metropolije v Zagrebu. Po tradiciji jo je Katarina, ki je tudi po poroki ostala zvesta pravoslavni veri svojih prednikov, izvezla sama. Mitra je ukrojena iz temno modre svilene tkanine in okrašena z vezenino, ki je razporejena v tri pasove. V spodnjem delu sta z biseri uvezena verza iz 25. Davidovega psalma v stari cirilici.

Celotno podobo mitre dopolnjujejo fantazijski cvetovi, tulipani, suličasti listi in triperesni ornamenti. Na vrhu se zaključuje s kovinskim okrasom v obliki lilije, ki je bil verjetno dodan pozneje. Prvotno naj bi mitro zaključeval križec iz štirih večjih biserov.

Plemkinja, ki je izgubila moža, otroke in posvetno bogastvo
Mitro razstavljajo kot enega izmed izjemnih pričevalcev svoje dobe. Tekstilije tistega časa so le redko ohranjene, poleg redkosti pa mitro odlikuje tudi harmonična zasnova in popolnost natančnega in potrpežljivega dela. Razkriva nam značaj plemkinje, ki je še izgubila otroke, moža in posvetno bogastvo.

V trenutku smrti je imel Ulrik II. Celjski v Cesarstvu in v ogrskem kraljestvu okoli 123 gradov, ki so bili tedaj pomembni centri politične in gospodarske moči. Moč plemiča je bila v sorazmerju s številom gradov, ki jih je posedoval. Po navedbah Eneja Silvija Piccolominija je bilo za celjsko dediščino zainteresiranih 24 kandidatov, najboljši izhodiščni položaj pa je imel Friderik III. Habsburški. Kot deželni knez in cesar se je namreč lahko skliceval na dedno pogodbo, ki so jo Habsburžani izsilili od Celjskih 16. avgusta 1443 v Dunajskem Novem mestu. Med tistimi, ki so imeli možnost uspeha, so bili še Grofje Goriški, vdova Katarina Celjska, ki se je po smrti Ulrika II. dogovorila s svetovalci, z gradniki in drugimi "služabniki" pokojnega grofa, da ne bodo nikomur prepustili posesti, dokler ne bi o dediščini odločili preostali knezi Cesarstva. Dediščino celjskih pa je zahteval tudi kralj ter avstrijski vojvoda Ladislav.

Odločitev je padla 16. februarja leta 1457 v Gradcu, kjer je 34 članov oziroma prisednikov sodnega kolegija, posvetnih in duhovnih gospodov, med njimi škofje in učitelji cerkvenega prava, odločilo v korist cesarja. Vsa gospostva, gradovi, posesti, vse imetje in ljudje pokojnega Celjana v mejah Cesarstva naj se predajo oz. izročijo Frideriku III. Habsburškemu, so sklenili, vendar vsi potencialni dediči odločitve niso bili pripravljeni sprejeti, zaradi česar je prišlo do oboroženih spopadov na Štajerskem, Kranjskem in Koroškem.