Prav v vsaki tehniki, s katero se spopade v svojem delu, je izviren in ji pusti oseben pečat, o Makucu piše Zgonikova. Foto: RTV SLO
Prav v vsaki tehniki, s katero se spopade v svojem delu, je izviren in ji pusti oseben pečat, o Makucu piše Zgonikova. Foto: RTV SLO
Makučevo delo Ptič v pokrajini
Makuc se posveča predvsem prizoriščem in bitjem iz narave. Foto: RTV SLO

Na razstavi Vladimir Makuc, dela/opere so na ogled dela v različnih tehnikah, ki ponujajo oporo za poglobljeno analizo avtorjevega opusa, so sporočili iz Pilonove galerije. V dvojezičnem katalogu s priloženim seznamom umetnikovih razstav po letu 1985, ki je izšel ob tej priložnosti, Nadja Zgonik predstavlja Makučevo življenje in ustvarjanje.

Prizori iz podeželskega življenja
Makuc se v svojem ustvarjanju posveča različnim tehnikam ter ikonografskim in simbolnim motivom. Razpoznaven znak v Makučevi motiviki je ptica, pa tudi voliči, ovni in ženske postave. Njegova umetnost izhaja iz lirskega doživljanja primorsko-kraškega sveta, povzdignjenega na raven metafore, celostne filozofije življenja in človeka, posveča se predvsem prizoriščem in bitjem iz narave, prostorom in navadam odmaknjenega podeželskega življenja in starodavne tradicije, ki se niso porazgubile niti ob njegovem menjavanju umetniških tehnik.

V svojih zgodnejših delih je dajal prednost tehničnemu eksperimentiranju z izrazom, podrejenim motivu; sledile so strukturne raziskave površine in vloge barve v grafiki, v poznih 50. letih se je posvetil predvsem lesorezu, v 70. letih pa je poudarjal nasprotje med tehniko in intimo in kasneje v grafiko vnesel sproščeno risarsko potezo ter se znova intenzivneje posvetil slikarstvu in plastičnemu oblikovanju, avtorja predstavlja Enciklopedija Slovenije.

Po razstavi v Pilonovi galeriji, ki bo trajala do 30. novembra, si bo Makučeva dela mogoče ogledati še v Velenju, Kranju, Ribnici in Benetkah.

Prešernov nagrajenec za grafični opus
Vladimir Makuc se je rodil leta 1925 v Solkanu. Po diplomi iz slikarstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost leta 1954 je tam leta 1956 končal še specialko za restavratorstvo in konservatorstvo, kot restavrator pa je nato za Narodno galerijo kopiral srednjeveške freske. Do zdaj je imel doma in na tujem že več kot 70 samostojnih razstav. Za svoje delo je prejel najpomembnejše državne in stanovske nagrade, med njimi leta 1979 Prešernovo nagrado za grafični opus ter številna priznanja na mednarodnih razstavah grafike. Zadnje večje priznanje je prejel leta 2001, in sicer veliko nagrado Majskega salona v Ljubljani.