Vejvej vse od svojega prvega obiska grškega otoka Lesbos decembra 2015 dejavno spremlja tok prebežnikov, ki si skušajo boljše življenje poiskati v Evropi. V teh nekaj mesecih je potoval v begunske centre v Siriji, Grčiji, Turčiji, Italiji, Izraelu in Franciji ter ustvaril številne projekte, s katerimi opozarja na to problematiko.

Na razstavi #SafePassage bo do 17. decembra razstavljal podobe, ki jih je od decembra dalje napravil med obiski begunskih centrov s prenosnim telefonom. Večinoma gre za iskrene, neposredne fotografije, ki omogočajo občutje pogojev življenja v begunskih centrih in podčrtavajo območje krize. "V veliko primerov sem hotel ljudem dati en glas," je povedal o fotografijah, pogosto sestavljenih iz zaporednih posnetkov beguncev, ki prihajajo na obalo, se izkrcavajo ali pa na njih pozira Aj Vejvej skupaj z begunci na obali. Kot pravi, želi govoriti za vse tiste, ki so prebežali na evropske obale in se tam soočili s težavnimi azilnimi procedurami in ksenofobijo. "Ko sem videl žensko, ki se približuje obali na čolnu, me je zares bolelo, vedoč, da ne morem pomagati," pravi Vejvej, ki njihove zgodbe vsakodnevno prenaša po vsem svetu tudi prek svojega profila na Instagramu. "Naša nezmožnost zavarovati njihove osnovne pravice, človeškost, človeško dostojanstvo ... to v meni poraja zelo zelo žalostna občutja."

Boj med posameznikom in strukturami nadzora
Poleg fotografij razstavlja tudi dve skulpturi iz marmorja, rešilni pas in nadzorno kamero, ki, kot pravi Vejvej, predstavljata "boj med posameznikom in sistemskimi strukturami, vzpostavljenimi za nadzor in obvladovanje družbe". "Hočem pokazati svoj pogled na migrantsko krizo," je povedal na odprtju razstave.

Umetnik, ki je tudi sam več let živel pod nenehnim nadzorom kitajskih oblasti, na razstavi predstavlja tudi lastne izkušnje. Vodilni družbeni in kulturni komentator, zagovornik človeških pravic in demokracije ter neutrudni kritik političnega sistema na Kitajskem, je bil zaradi svojega dela trn v peti kitajskim oblastem. Leta 2011 so ga aretirali na mednarodnem letališču v Pekingu in ga brez uradnih obtožb pridržali za 81 dni. V tem času je živel pod stalnim nadzorom in ob številnih zasliševanjih. Po izpustitvi se je strog nadzor nadaljeval. Zaplenili so mu potni list, tako da je bil prisiljen ostati na Kitajskem, oblasti pa so nadzorovale vsak njegov korak. Ko so mu po štirih letih vrnili potni list, se je preselil v Berlin. Svojo zgodbo političnega begunca, kot si pravi, sooča s fotografskimi zgodbami tisočih prebežnikov in beguncev, ki še naprej tvegajo lastna življenja, da bi dosegli Evropo.

"Kdor se je moral, ne po svoji volji, odreči svojemu domu in svoji družini, ta je begunec," pravi Aj Vejvej. Tej temi je posvečena tudi posebna številka Foam Magazine z naslovom Svoboda izražanja pod nadzorom (Freedom of Expression under Surveillance), ki jo je kot gostujoči urednik pripravil prav Vejvej.

Preobrnjene strategije ultimativnega samonadzora
Osebno izkušnjo življenja pod nadzorom sicer Vejvej prikazuje, vse odkar je postal za oblast problematični umetnik. Da bi si povrnil občutek nadzora nad lastnim življenjem in obenem izzval problematiko nadzora ter mesto nadzorujočega, je začel s serijo eksperimentov, s katerimi je svojo zasebnost delil s svetom, tako prek spletnega prenosa v živo s pomočjo spletnih kamer v svojem studiu kot pisanja blogov. Na njegovem profilu na Instagramu je mogoče spremljati neskončen tok podob, ki od decembra 2015 služijo kot neke vrste poročila v realnem času iz aktualnih begunskih žarišč.

Najbolj pa odmevajo njegove velikanske skulpture in instalacije, ki prav tako v ospredje postavljajo sporočila in vprašanja sodobne politike in družbe. Med drugim je razburil s fotografijo, v kateri je ponovil lego mrtvega triletnega sirskega dečka, naplavljenega na grško obalo, z instalacijo 14.000 rešilnih jopičev, ovešenih okoli berlinske koncertne hiše, ali instalacijo 1.500 rešilnih jopičev v ribniku pred belvedersko palačo na Dunaju. Za odprtje Vejvejeve prve italijanske retrospektive 23. septembra pa je že pripravljena fasada palače Strozzi v Firencah, vse naokoli obdana z rdečimi napihljivimi rešilnimi čolni.