Ko je francoski impresionist, ki je zaslovel s svojimi upodobitvami prizorov iz sveta plesalk, gledališča in konjskih dirk, nekoč opazoval kolega Georgesa Rouaulta pri delu, je - verjetno z lastno minljivostjo pred očmi - dahnil: "Bolj kot prahu se bojim človekove roke." Najbrž bi bil presenečen, če bi vedel, kako prav je imel. Zdaj, 93 let po njegovi smrti, prah med strokovnjaki dviguje 74 mavčnih odlitkov, ki jih je Leonardo Benatov našel v skladišču livarne na obrobju Pariza, ki jo je kupil leta 1980.

V središču viharja je odlitek Petite Danseuse de Quatorze Ans (Mala plesalka, stara 14 let), ki je trenutno varno spravljen v neki newyorški galeriji. Dilema je sledeča: je odlitek izjemno redka in dragocena umetnina iz Degasovega časa, kot trdijo njeni občudovalci, ali le veliko mlajše delo spretnega obrtnika, kot so prepričani številni strokovnjaki?

Iz tega odlitka so v livarni Valsuani v letih 1997 in 1998 naredili 46 bronastih kipov Male plesalke, ki so jih nato različnim zbiralcem prodali za več kot dva milijona dolarjev vsakega. Preostalih 73 odlitkov gre po poti plesalke, bronasti primerki vseh 74 pa so razstavljeni v muzeju Herakleidon v Atenah.

"Vsi" vedo, nihče ne spregovori
Za neizurjeno oko je odlitek Male plesalke enak kipu, ki ga večina med nami pozna, toda posamezni detajli - obraz, njena ključnica, drža nog in lasje - so drugačni, so prepričani strokovnjaki, ki so zdaj začeli mobilizirati "odpor" proti krivi šoli. Menda se še odločajo, ali naj afero obelodanijo z izjavo za javnost ali pa ostanejo tiho in pustijo, da se vest počasi razširi po trgu z umetninami. Akademiki (med njimi naj bi bili univerzitetni profesorji, kuratorji, konzervatorji in strokovnjaki za Degasa) se namreč bojijo morebitnih tožb, ki bi jih lahko doletele, če bi na glas spodbijali avtentičnost odlitkov.

Predstavnik neimenovane dražbene hiše je za ArtNews povedal, da so njihove inštitucije nasploh zelo skeptične do teh kipov, odlitih po "nedavno odkritih" modelih, in da jih ne bi ponudili na dražbi, če bi jim jih kdo prinesel. "Vsi strokovnjai na tržišču se strinjajo, da gre za potegavščino ter da so kipi preveč svetleči, kičasti in manj dodelani, kot bi morali biti." Toda ker ni bilo še nobenega javnega opozorila s strani kakšne ugledne osebe iz teh krogov, se bo najbrž z nakupom lastnega "Degasa" nasmolilo še precej ljudi, preden se novica zares razširi.

Polemika se je začela z lanskim odprtjem razstave v Atenah, ki bo na ogled do 23. aprila, nato pa potuje še v Solun, Sofijo, Tel Aviv in New Orleans. Katalog razstave ima na naslovnici kip, narejen prav po spornem odlitku Male plesalke. Kurator celotne postavitve, Walter F. Maibaum, je že spisal knjigo The Little Dancer, The Unknown First Version, ter o "revolucionarnem" odkritju tudi predaval v Newyorškem univerzitetnem inštitutu za lepe umetnosti.

"Bolj originalni" originali?
Spletna stran muzeja Herakleidon prav tako ne pušča dvoma o pomembnosti pričujoče razstave. "Vsi razstavljeni bronasti kipi so bili uliti po nedavno odritih mavčnih modelih, ki so bili narejeni po Degasovih originalih iz voska in z njegovim privoljenjem. To je pomembno, ker so vsi preostali kipi, trenutno razstavljeni po drugih muzejih, nastali po modelih, narejenih po umetnikovi smrti. Zato lahko eksponatom na razstavi rečemo originali, vsem drugim pa sekundarne različice."

Degasov strah pred večnostjo brona
Treba je vedeti, da je Degas 40 let ustvarjal z voskom in glino, da pa ni niti enega svojega kipa vlil v bron. "Da te preživi bronast kip - kakšna odgovornost!", je izjavil. "Bron je zelo neuničljiv." Šele po njegovi smrti so dali njegovi dediči 74 od približno 150 voščenih in glinenih kipov, ki jih je zapustil (vsi so bili v slabem stanju), vliti v bron. Rečeno je bilo, da bo narejenih 22 kopij vsakega - 20 za prodajo in po eden za vsako vejo družine. Prišli so do številke 657, potem pa je livarna sredi velike krize propadla. Ostanek naj bi dali po drugi svetovni vojni delat v livarno Valsuani.

Edini kip, ki ga je Degas kdaj razstavil, je bila Mala plesalka, ki jo je leta 1881 vključil v šesto razstavo impresionistov. Narejena je bila iz rumenega voska, oblečena v krilo iz blaga, v laseh pa je imela pentljo. Zdaj je varno spravljena v Narodni galeriji, kateri jo je leta 1955 podaril Paul Mellon, kupec Degasovih voščenih izvirinkov.

Velika revolucija male deklice
Degasovi sodobniki - no, vsaj kritiki - so Malo plesalko raztrgali. Skoraj soglasno so se strinjali, da je grda, so ji pa morali pripisati neverjeten realizem. V kontekstu razvoja plastike je Mala plesalka namreč revolucionarno delo. Osvobajajoča ideja, da je dovoljen kateri koli material ali tehnika, ko gre za doseganje željenega učinka, se je začela prav s to stvaritvijo.

Bronast primerek male plesalke, ki je bil leta 1922 ulit po voščenem originalu iz Narodne galerije, so pred dobrim letom nekemu azijskemu zbiratelju na dražbi prodali za 19,2 milijona dolarjev (14,7 milijona evrov). Po nekaterih ocenah naj bi v rokah zasebnikov po svetu obstajalo le še deset bronastih plesalk; preostale so razkropljene po muzejih.