Ustvarjala je "po spominu" bližnje preteklosti, uporabila pa je medij slikanja na platno. Ta je v slovenskem prostoru žal še vedno povsem neupravičeno kategoriziran kot konservativen.
Akrilu se je na platnu navadno pridružilo tudi pršilo. To je, če predpostavljamo, da je osnovna referenca spomina tako rekoč le še nejasna sled membranskega transformiranja podatkov, služilo prav ponazoritvi te ne popolnoma definirane preteklosti. Ker je podobno kot spomin razpršeno tudi njegovo nezamejeno nanašanje, je pršilo ali sprej vse prej kot le sredstvo oblikovanja. Podobnost se skriva že v poimenovanju, pršilo pa posledično nastopa tudi kot mogoča vsebina posamičnega likovnega dela.

Razstavljenih del je šestnajst, delijo pa se v štiri skupine: nenaslovljena dela in dela s konkretnim imenom (kot sta Tehtnica ali Jugo) spremlja serija Permeability (slo. Prepustnost) ter par, naslovljen MZ (naslov se nanaša na skladišče lokalno pridelane ekološke prehrane). Skoraj vsa platna zaznamuje svetla, pogosto prostorsko nenakazana podlaga likovnega podobja, ki je ‒ podobno kot tisto, narejeno s pršilom ‒ le del nekdanjega dogodka ali pomnjenje predmetnosti. Sluga si je sicer pomagala s fotografskim dokumentiranjem stvarnosti, ki pa jo pozneje fragmentira, prostorsko razveže, s čimer pa deloma izniči tudi mogočo naracijo. Iluzija prostora v večini primerov umanjka, predmeti pa so namensko okrnjeni in nepovezani v jasno fabulativno celoto. Ker dogodek ustvarjata predvsem posameznikov odnos in angažma do objekta-subjekta, je dogodek lahko že sam predmet, pravilno ugotavlja kustos razstave Miloš Bašin. Tu je razviden tudi avtoričin največji interpretativni vložek, ki je v nasprotju z večino prejšnjih serij idejno kompleksnejši in postopkovno izrazitejši.
Serijo iz leta 2009, poimenovano Transfer, na primer, tvorijo portreti otrok, ki so s pomočjo rastra naslikani po pointilističnem načelu združevanja manjših komponent ali pik, torej nekakšnih pikslov. Tu pa je bolj kot osebna avtorska nota izstopajoča tehnična zmogljivost oblikovanja po predpisih nevropsihologije. Poleg omenjenega se je Ana Sluga pred nekaj leti usmerjala tudi v izpovednost fotografije in videa, kar pa se je v celoti izkazalo za povsem povprečen skupek izdelkov. Zagotovo najuspešnejša avtoričina serija so platna majhnega formata, poimenovana Memory (2014). Ta so videti kot nekakšna igra, poznana pod imenom Spomin, tokrat pa jih na razstavi ni, čeprav si z razobešenimi slikami delijo številne podobnosti.
Očitno je, da prav preteklo leto zaznamuje umetničino prelomno izrisovanje osebne poetike oziroma hvalevredno zlitje idejnega (to je nejasen spomin) z oblikovnostjo (to je igrivost, ki likovne elemente fragmentira, a hkrati tvori oblikovno skladne skupine teh). Natančneje, avtorica na razstavi Album solidno poveže že razjasnjen pomen razpršila, črte, ploskve in reducirano naslikan tridimenzionalni predmet. Spodleti ji le dvakrat od šestnajstih primerov, ko zaradi pomanjkanja globine ali drugega intervencijskega elementa celota ne deluje oblikovno kot tudi ne pomensko zanimivo (sliki Zavoj in MZ I).
Slugin potencial je pred letom odkril tudi kustos Obalne galerije Piran Andrej Medved, ki je že omenjeni seriji Memory (2014) in Transfer (2009) postavil v razstavni sklop Sodobnega slovenskega slikarstva ‒ Prve generacije po letu Nič. S tokratno razstavo pa avtorica v tej smeri ‒ sicer ne vedno s tako presunljivo popolnostjo – vsekakor nadaljuje. Ob bok se postavi mladim slikarjem, kot so Matija Bobičić, Suzana Brborović, Miha Štrukelj, Maruša Šuštar, Joni Zakonjšek in številni drugi, ki po velikem zamahu novih medijev povsem samozavestno gradijo sodobno podobo platna. Ta se po koncu velike zgodbe slovenskega "temnega modernizma" zgleduje predvsem po tujih vzorih velikih imen, ki v likovno podobje vključujejo prizore intimnega vsakdanjika, urbane džungle in kulture množičnega pretoka informacij. Za to pa so v razstavnem smislu zaslužni tudi številni galeristi, ki bolj kot na trenutno priljubljenost posameznih medijev pristajajo predvsem na kakovost.

Katarina Stopar