Prejšnji lastnik dragocenega platna, grof Jaromir Czernin, ga leta 1940, ko je zamenjalo lastnika, namreč ni bil prisiljen prodati, je soglasno odločila komisija, ki se je ukvarjala z vprašanjem morebitne povrnitve. Firer si namreč o njihovih ugotovitvah ni dejavno prizadeval za odkup, ampak so se sliko trudili prodati Czerninovi odvetniki.

Avstrijski cinizem?
Dediči pokojnega Jaromirja Czernina so prepričani, da jim slika še vedno pripada, češ da je bila pod prisilo prodana za ceno, bistveno nižjo od svoje prave vrednosti. V last tretjega rajha je prišla za 1,65 milijona takratnih mark (to je bilo takrat približno 660 tisoč ameriških dolarjev). A kljub temu je komisija, katere sklepe kulturno ministrstvo v tovrstnih primerih vedno upošteva, ocenila, da "se ne da dokazati, da je bil Jaromir Czernin žrtev političnega pregona".

Leta 1945 so osvoboditelji sliko rešili iz rudnika soli, kamor je bila skupaj z drugimi umetninami skrita na varno pred zavezniškimi bombnimi napadi. Američani so sliko leta 1946 vrnili avstrijski vladi, saj so presodili, da so jo Czerninovi Hitlerju prodali prostovoljno.

Czerninovi dediči kot razlog za domnevni politični pregon navajajo judovski rod Czerninove žene. Komisija na to odvrača, da se je leta 1940 sam skušal pridružiti nacistični stranki in da je bil privrženec več podobno mislečih organizacij.

"To trivializira početje nacistov," je izjavil odvetnik družine Czernin Randol Schoenberg, ki je komisijo v isti sapi obtožil, da "brani Adolfa Hitlerja", in zagrozil, da bo sprožil postopek arbitraže.

Alegorija slikarstva (tudi: Slikarska umetnost ali Slikar v svojem ateljeju) je največje in najkompleksnejše Vermeerjevo delo, obenem pa izvrsten primer t. i. optičnega slikarskega sloga, kar je še posebej lepo vidno pri tem, kako svetloba skozi okno pada na različne predmete v prostoru. Gre za slikarski atelje, v katerem umetniku ravnokar pozira neka ženska. Dekle stoji pri oknu, obsijana od sonca, na steni za njo pa je zemljevid Nizozemske. Slikar, ki ga sicer vidimo le v hrbet, naj bi bil avtoportret Vermeerja samega.

Slika, ki verjetno ni nastala po naročilu, do Vermeerjeve smrti (leta 1675) tudi nikdar ni zapustila njegovega ateljeja; tam jo je razstavljal, da jo je lahko pokazal potencialnim kupcem svojih del. Tudi po umetnikovi smrti si je njegova vdova prizadevala, da bi slika kljub dolgovom, ki jih je imela, ostala v njeni lasti.

Zemljevid iz slike se je ohranil do danes
Kar nekaj detajlov na sliki na prvi pogled vanjo "ne sodi": marmorna kockasta tla in zlati lestenec sta dragocenosti, ki bi sodili v hišo koga bogatejšega, kot je bil Vermeer. Zanimivo je, da je Visscherjev zemljevid 17 združenih nizozemskih pokrajin, ki je upodobljen na sliki, raztrgan, kar simbolizira razkol med severno nizozemsko republiko in flamskimi pokrajinami pod habsbuško oblastjo na jugu.

Politično sporočilo na videz "nedolžnega" prizora
Slika je tudi sicer "natrpana" s simboliko: portretiranka je alegorija muze zgodovine, Klio (to je razvidno iz tega, da nosi lovorov venec, v rokah drži trobento (simbol slave) in (morda) tudi Tukididovo knjigo). Dvoglavi orel, simbol habsburške dinastije, nekdanjih vladarjev Nizozemske, ki krasi lestenec, je morda predstavljal katoliško vero (Vermeer je bil namreč samosvoj: katoličan v pretežno protestantski deželi). Če je tako, odsotnost sveč v lestencu predstavlja zatiranje katoliške vere.