Marca 1859 je berlinski bankir Joachim Heinrich Wagener pisal svojo oporoko. Končal jo je z volilom, s katerim se je vpisal v kulturno zgodovino ne le tedaj pruske in pozneje nemške prestolnice, ampak celotne Nemčije. Volilo je veljalo pruskemu kralju: "Vaši presoji prepuščam, ali boste zbirko – tako kot sem si to sam zamislil – še naprej razvijali in jo dopolnjevali, da bi tako lahko nastala prava narodna galerija, ki bi predstavljala naše novo slikarstvo in njegov razvoj. To je moja zadnja želja." Pravzaprav gre za srečno naključje, da so v Berlinu prav 22. marca praznovali 150. obletnico odprtja Stare narodne galerije in ob tem odprli razstavo, posvečeno J. H. Wagenerju, čigar umetniška zbirka je bila jedro zbirke te galerije.
Srečno naključje je v tem, da smo ravno pred dobrim mesecem v ljubljanski Narodni galeriji dobili razstavo o Franu Windischerju, velikem donatorju ljubljanski Narodni galeriji, čigar delo in prizadevanje lahko tako ovrednotimo tudi v kontekstu prizadevanja srednjeevropskega liberalnega meščanstva za razvoj javnih kulturnih ustanov. Zaledje teh nazorov sta bila razsvetljenstvo in pa razvoj estetike kot ob koncu 18. stoletja vzpostavljene znanstvene panoge, ki je skušala v Lepem odkriti tudi dobro. Oziroma kot je to morda najbolje izrazil Schiller v svojih Pismih o estetski vzgoji človeka (1795), naj bi prek uživanja v Lepem in prek ukvarjanja z lepimi umetnostmi človek postal dober.

Sodobno nemško slikarstvo 19. stoletja
V berlinski Stari narodni galeriji je trenutno razstavljenih 140 del iz Wagenerjeve zbirke. Bistveno je to, da v njih spoznamo sodobno nemško slikarstvo druge polovice 19. stoletja. Wagener je odraščal v premožni berlinski trgovski družini in že njegov oče ga je uvedel v svet umetnosti. Vendar pa je bil očetov pogled usmerjen k starim mojstrom, medtem ko se je Joachim Heinrich družinsko tradicijo zbiranja umetnosti odločil nadaljevati kot mecen oziroma kot aktiven podpornik umetnikov, ki so bili njegovi sodobniki. Prvo delo, ki ga je kupil, je bilo apoteoza gotski arhitekturi enega največjih berlinskih arhitektov 19. stoletja, tudi avtorja načrta za prvi muzej na sedanjem berlinskem muzejskem otoku. Tedaj 33-letni Wagener je o nakupu slike Gotska cerkev na čereh ob morju (1818) Karla Friedricha Schinkla zapisal naslednje vstice: "Prva slika, ki sem jo kupil s težko prisluženim denarjem, je bila veličastna katedrala; vzpenjala se je iz visokih čeri in obljubljala je veličasten razgled na morje. Naslikal jo je berlinski svétnik Schinkel."

Nemška (nacionalna) romantika
Čeprav velja sodba, da imajo osrednjo vlogo v Wagenerjevi zbirki realistične tendence, v tretjem nadstropju Stare galerije predstavljene predvsem v tihožitjih, upodobitvah otrok in prizorih iz vsakdanjega življenja nekaterih danes manj znanih slikarjev, pa je osrednje torišče razstave romantika, pravzaprav nemška nacionalna romantika. Wagener ni bil le zbiratelj, ampak je pri umetnikih dela tudi naročal. In prav nekatera njegova naročila so obrodila nekaj najbolj 'programskih' del nemške nacionalne romantike kot reakcije na Napoleonske vojne oziroma na okupacijo nemških dežel. Leta 1822 je tako Wagener pri Casparju Davidu Friedrichu naročil dve izjemni romantični platni. Prvo je Samotno drevo; samoten hrast, nemško drevo, lahko beremo kot trdnost in upornost nemškega ljudstva, hkrati pa Friedrich v tej sliki upodobi tudi harmonijo kozmosa. Druga slika Lunin vzhod na morju pa je ena najbolj tipičnih Friedrichovih slik. Ob skoraj pravljičnem ozadju s hrbtom proti opazovalcu slike obrnjene figure zrejo v dalj; gre za metaforo hrepenenja po svobodi.

Svojevrstno prilizovanje Wagenerju
Na razstavi je na ogled tudi nekaj pisem, ki podrobneje ilustrirajo Wagenerjev odnos do umetnikov in sodelovanje z njimi. Predvsem je očitno, da se je mnogo nemških umetnikov zavedalo nujnosti ohranjanja dobrih odnosov z Wagenerjem; vedeli so, da jim že droben dokaz za sodelovanje z Wagenerjem lahko 'zviša ceno'. Tako lahko beremo pismo slikarja Friedricha Wilhelma von Schadowa – gre za člana znamenite nemške umetniške družine Schadow, katere najznamenitejši predstavnik je bil verjetno njegov oče, kipar Johann Gottfried Schadow, pri katerem je med drugim več portretov naročila celo pruska kraljeva družina -, ki je bil dolgo glavno 'gonilo' razvoja tako imenovane düsseldorfske slikarske šole: "Največje veselje izkusim v trenutku, ko lahko ljudem kot novega lastnika katerega od mojih del imenujem Vas."
Slikarji so se tako tudi nenehno 'po malem bali', da bi se lahko Wagenerju kakor koli zamerili. Tako so ohranjena številna pisma, v katerih se umetniki Wagenerju opravičujejo za morebitne zamude pri naročilih. Ko je med dokončevanjem Kopajočih se otrok leta 1834 Eduard Steinbrück ugotovil, da bi moral nekaj podrobnosti vendar malo bolje dodelati, je Wagenerju napisal dolgo pismo, v katerem je podrobno razložil svojo zagato s časom: "Častitljivi gospod Wagener. Kakor si verjetno želite slišati, Vam lahko sporočim, da zelo pridno delam Vašo sliko. Kljub temu vam ne morem sporočiti, da bo slika kmalu dokončana. Glede na prvotne ocene bi se to sicer že moralo zgoditi. Vendar pa se je pozneje izkazalo, da bi bilo potrebno v krajinarsko ozadje, ki tako zelo odločilno prispeva k vzdušju na sliki, vnesti še nekaj podrobnosti, dodati bi bilo potrebno še nekaj motivov ..."
Čeprav Wagener ni bil 'kvalificiran' strokovnjak za umetnost in se za kaj takšnega tudi ni imel, je vendar poskušal včasih tudi spodbuditi nove smernice v nemškem sodobnem slikarstvu. Po velikem uspehu razstave belgijskega historičnega slikarstva v Berlinu, po kateri je Wagener svojo zbirko tudi dopolnil z nekaj deli slikarjev Louisa Gallaita in Edouarda de Biefva, je Wagener skušal voljo do slikanja zgodovinskih prizorov vcepiti tudi nemškim slikarjem. Tako kot številni drugi nemški izobraženci sredine 19. stoletja, ki so se bojevali za enotno nemško državo, je namreč verjel, da mora slikarstvo v ljudeh spodbujati razvoj zavesti, da so del zgodovine in da imajo tako odgovornost do svojih prednikov in do svojih potomcev oziroma da morajo nadaljevati prizadevanja prvih in si prizadevati za boljše življenje drugih.
Na vhodu pozdravi Germanija
Ta nazor je bil lasten tudi pruski kraljevi družini, ki je ustanovitev najprej Narodnega muzeja (danes je to Stari muzej), nato pa tudi Narodne galerije videla kot del uresničevanja svojega političnega programa. Ko so tako po načrtih arhitekta Stülerja leta 1876 končno dokončali stavbo Narodne galerije (prej je galerija imela prostore v likovni akademiji na osrednji berlinski aleji Unter den Linden) se je odprl tudi pogled na veliki timpanon nad vhodom; sredi njega stoji veličastna Germanija, zavetnica Nemcev, tukaj pa upodobljena kot mecenka nemške umetnosti. Razstava ob odprtju pa je ob delih iz zbirke bankirja Wagenerja predstavila tudi niz slik z domoljubnimi temami, s prizori bitk in z upodobitvami velikih osebnosti iz nemške zgodovine.
Z drugimi besedami oziroma kakor v svoji veliki študiji zgodovine muzejev in galerij 19. stoletja piše James Sheehan, vsi elementi nove stavbe naj bi pripovedovali zgodbo o nacionalni kulturi, domoljubju in veličastnosti dinastije Hohenzollerjev; Narodna galerija je bila tako koncipirana kot ideološko jedro tedaj komaj pet let starega nemškega cesarstva. Danes seveda v Berlinu ni primerno na takšen način govoriti o Stari narodni galeriji. A čeprav so v njen danes razstavljena tudi poznejša povsem apolitična dela nemškega simbolizma in tudi dela mednarodnega impresionizma pa še kaj drugega, Stara narodna galerija ostaja predvsem spomenik zgodovine 19. stoletja in tedanjega nemškega boja za zedinjeno in mogočno, tudi kolonizatorsko, nemško državo.