Skulptura I Don't Know. The Weave of Textile Language (Ne vem. Preplet tekstilnega jezika) tehta približno 15 ton, na prvi pogled pa gre za leseno konstrukcijo, ovešeno s kosi živopisanega blaga. Richard Tuttle jo je obesil nad atrij in s tem še poudaril vtis, da se je obiskovalec znašel pod krili starodobnega letala.

73-letni Tuttle je prepričan, da "je umetnikova služba, da skuša najti združitev med mehanskim in človeškim". Lesena skulptura na letalske dele čisto namenoma spominja, "da bi opozarjala na vprašanje genocida oziroma tega, koliko genocida je v 20. stoletju bilo".

Komentar vietnamske vojne
"Hotel sem biti pilot in sem tudi opravil vse preizkuse, potem pa sem ugotovil, da se od mene pričakuje, da bom letel čez Vietnam in z višine na nedolžne otroke spuščal bombe," je izhodišče za svoje delo utemeljil za BBC. "Zmešalo se mi je, ko sem dokončno doumel, kam gre moja pot."

"Rojen sem bil v 20. stoletju in moja duša, če hočete, je duša 20, stoletja. Včasih tej stvaritvi rečem prvo delo 21. stoletja."

Razstava, ki jo galerija vsakokrat brez omejitev zaupa enemu umetniku, bo na ogled do 6. aprila; vsebinsko je seveda povezana z obsežno retrospektivo Tuttlovega dela v galeriji Whitechapel, prav tako v Londonu.

Umetniki in proizvajalci tekstila se zbližajo
Tuttlova inštalacija "združuje tri posebej v ta namen narejene tkanine, ki so vse kombinacija naravnih in umetnih vlaken". "S stropa visijo kot kiparska oblika in ustvarjajo ogromno telo radostne barve in fluidnosti." Barve se prelivajo od oranžne do rdeče do nočno modre, kar ponazarja potovanje od zore do mraka. Prospekt ob razstavi pojasnjuje, da je bilo naročilo tekstilov v Indiji "alegorična premostitev družbenega razkola med fizičnim in intelektualnim delom, svetovoma proizvodnje blaga in ustvarjanja umetnosti".

Prvi inštalacija po dveh letih
Nazadnje je v Turbine Hall razstavljal Tino Sehgal, ki je v njej pred dvema letoma uprizarjal performans These Associations. Interaktivna postavitev je pomenila, da so koreografi obiskovalce zapletali v spontane plese, tekme in pogovore.

Od takrat zaradi obnovitvenih del v dvorani ni bilo nobenega gostujočega umetnika, se je pa letos razvedelo, da bo od leta 2015 pokrovitelj te serije razstav proizvajalec avtomobilov Hyundai. (S tem se končuje obdobje pokroviteljstva Unileverja, v katerem so v prostoru med drugim gostovali Anish Kappor, Aj Vejvej in Rachel Whiteread.)

Tuttlova postavitev ima "dimenzije opere", kot pojasnjuje sam, in jo je mogoče razumeti samo v kontekstu tega, da jo bo videlo ogromno ljudi. "Dvorana Turbine je pomembna, ker ogromne množice ljudi, ki vanjo prihajajo, premorejo kreativno silo; projekte, ki tu gostujejo, dobesedno ustvarja ta družba. Kar koli je umetnik že nameraval, se preoblikuje s tem stikom."