Mojster portreta severne renesanse Rogier van der Weyden portretiranca Philippeja de Croya na delu iz okoli 1460 še vedno slika pred temnim ozadjem, v rahlem tričetritnskem zasuku z značilno pozonostjo, in  namenjeno obraznu. Foto:
Mojster portreta severne renesanse Rogier van der Weyden portretiranca Philippeja de Croya na delu iz okoli 1460 še vedno slika pred temnim ozadjem, v rahlem tričetritnskem zasuku z značilno pozonostjo, in namenjeno obraznu. Foto:
Giovanni Bellini
Podoben pristop opazimo na portretu mladeniča, ki ga je okoli leta 1470 naslikal takrat osrednji beneški mojster Giovanni Bellini. Obraz portretiranca vendarle kaže večjo sproščenost in se s pogledom ozira proti gledalcu. Foto: Accademia Carrara
Berlinda de  Bruyckere
Sodobna belgijska umetnica Berlinda de Bruyckere se v svoji umetnosti ukvarja s telesom in človekovo minljivostjo, navdih pa išče ravno pri starih mojstrih, ki so krojili zahodnoevropsko umetnost. Foto: Berlinde de Bruyckere

Na tej so razstavljena dela nekaterih najbolj znanih mojstrov obeh okolij iz obdobja od 15. do 18. stoletja, kar pove že sam naslov postavitve - Beneški in flamski mojstri: Bellini, Tizian, Canaletto – Van Eyck, Bouts, Jordaens.
Veliko del slavnih beneških renesančnih in baročnih mojstrov prihaja iz muzeja Accademia Carrara v Bergamu, druga pa iz Kraljevega muzeja lepih umetnosti v Antwerpnu. Med razstavljenimi deli so Marija z detetom Giovannija Bellinija, Tizianova Madonna v značilni renesančni pokrajini in slavni Rafaelov Sv. Boštjan.
Sever poznal jug, jug poznal sever
Prek del južnih in severnih mojstrov lahko obiskovalec začuti stike med Benetkami oziroma severno Italijo in flamskimi mesti ter se spoznava z razvojem evropske umetnosti in prelivanjem medsebojnih vplivov. Beneški slikar Giovanni Bellini je, na primer, poznal dela severnega, nekoliko še gotski estetiki zapisanega mojstra Rogierja van der Weydna, pa tudi zadnji je bil dobro seznanjen s slikami beneškega 'kolega'. Bellinijevi portreti so v 'quattocentu' vplivali tudi na Van Eyca, medtem ko je severni mojster na jug 'izvozil' svoj naturalizem.
V 16. stoletju so beneški mojstri Tizian, Tintoretto in Veronese na platna prinesli 'eksplozijo barv', v Patenierjevih krajinah pa je zavela nova svetloba. Prav tako je v baroku flamski slikar Peter Paul Rubens občudoval barvitost omenjenih velikanov beneškega kolorita Tiziana in Veroneseja.
V obdobju, ko Benetke niso bile več glavne nosilke umetniškega razvoja. Ko sta ustvarjala natančni Canaletto s svojimi vedutami Benetk in Guardi s svetniškimi prizori, pa je na severu ustvarjal Jordaens.
Severni umetniki so italijanska dela spoznavali na potovanjih v zibko renesančne umetnosti in deželo dolga stoletja pomembnih umetniških središč, prav tako pa so dela potovala z živahno trgovino in političnimi stiki med severom in jugom.
Med tradicijo in inovacijo, Navdih v portretih in Tihožitje
"Ljudje želijo videti, kako sta obe šoli vplivali ena na drugo in kako sta vstopali v medsebojni dialog," je prepričan kustos razstave Giovanni Villa v četrtek v Bruslju. Razstavo je razdelil na 12 poglavij. Kronološko razdeljeni v štiri sklope, vsak obsega enega izmed stoletij, znotraj teh pa so osvetljene posamezne teme, Med tradicijo in inovacijo, Navdih v portretih in Tihožitje.
Dela starih mojstrov se kot navdih stikajo tudi v delu sodobne umetnice iz Ghenta Berlinde de Bruyckere, ki se v ukvarja predvsem s človeškim telesom. Tega obravnava prav skozi prizmo del starih, zlasti nemških in italijanskih mojstrov, ukvarja pa se s temami, kot so zgodovina in človečnost, minljivost in smrt. V razstavo beneških in flamskih mojstrov je posegla z dvema deloma, ki jih postavlja v dialog z razstavljenimi deli.