Ob odprtju postavitve so se med drugim pogovarjali o tem, kako strip nastaja, komu je namenjen in kako ga brati otrokom, ki tega še ne znajo. Gostje so se strinjali, da je za vsakogar, ki ga vzame v roke, saj je njegovo bistvo vzdušje, ki ga pričarajo slike z besedilom ali brez.

Ilustrator Damijan Stepančič si je za opis stripa izposodil besede ruskega režiserja Sergeja Mihajloviča Eisensteina, ki pravi, da je zgodba razlika med dvema prizoroma. Po njegovem mnenju je pri stripu podobno - zgodba se odvija nekje vmes, zato je kadriranje pomembno, zelo prav pa pride tudi filmski jezik. Strip ima to možnost, da je zelo dinamičen, njegovo bistvo je v vzdušju, šele nato pridejo junaki. "Če je strip dober, ga boš prepoznal, drugače ne. Enako je pri filmu," je prepričan Stepančič.

Tudi pri stripu je manj več
Anglist Davorin Dernovšek, ki se stripu posveča tudi poklicno, meni, da je najpomembnejša zgodba, medtem ko je tehnika sekundarna. Pri filmu se mu zdi najboljši podnapis tisti, ki ga bralec ne opazi, pri stripu je podobno: ko ga "požiraš" slikovno in besedilno stran za stranjo, ne da bi razmišljal o formi. Koliko je sličic, ni pomembno, čeprav je manj več.

Če pa si avtor, ki denimo uporablja ritem osem slik na stran, privošči spremembo, bo učinek večji, še razmišlja Dernovšek. Moč stripa prepoznava v možnosti ustvarjanja v različnih formah. Lahko so enostranski, lahko na več straneh, lahko je z ali brez besedila, lahko ima medvrstice. Podobno je z ilustriranjem.

Njegova kolegica Veronika Rot Gabrovec je prepričana, da je strip lahko tudi pedagoški medij s pozitivnimi učinki na branje. Otroku nima smisla brati stripa, če ga ta ne vidi, je prepričana. Otroci namreč hitro zaslutijo, da je svet širši kot okvir, ki ga takšno delo podaja, tudi če ni neposredno prikazano. Tudi po izkušnjah avtorice nemih stripov Maše Ogrizek jih brez težav zanese v svet zunaj slik.

Vedno se najde prostor za subverzivno noto
Pomembno je, da bralci uživajo, pravi Majda Koren, ki je skupaj s Stepančičem podpisala Inšpektorja Jožeta. Stepančič dodaja, da ima manj dela, če je več napisanega, vedno pa si pusti prostor za kaj svojega - za "neko subverzivno sporočilo, ki ga strip kot eden redkih medijev dovoljuje". Svoje delo lahko primerja z režiserjem, ki mora poskrbeti za kopico detajlov, in to brez scenografa, kostumografa in drugih sodelavcev.

Poleg Stepančičevega dela predstavlja razstava tudi stripe ilustratorjev Mihe Ha, Bojana Jurca, Tanje Komadina in Ivana Mitrevskega. Na ogled so stripi za otroke, v katerih nastopajo od vegetarijanske kokoši, miši in medveda do namišljenih duhov in strahov iz teme.