Bosna in Hercegovina v iskanju izgubljene identitete je medijsko-kulturni projekt, ki ga je zasnoval Center za sodobno umetnost Sarajevo in vsebuje več različnih segmentov. Je izjemen v svoji raziskovalni, kulturni in fenomenološki orientaciji. Projekt temelji na seriji dokumentarnih in igranih filmov, ki se ukvarjajo s temo identitete države. Poseben segment predstavljajo dela - osebna sporočila, ki so namenjena javnemu prostoru, v mediju razglednic in plakatov.

V ljubljanski različici projekta - razstavo bodo odprli drevi ob 20.00 v Centru in Galeriji P74 v Ljubljani - sodelujejo umetnice in umetniki Damir Nikšić, Ibro Hasanović, Gordana Andželić Galić, Veso Sovilj, Maja Bajević, Šejla kamerić, Sandra Dukić, Mladen Miljanović, Nebojša Šerić - Šoba, Lejla Čmajčanin in Lala Raščić.

Gre za več generacij bosanskih umetnikov, s katerimi je Center za sodobno umetnost Sarajevo dejavno sodeloval v zadnjih petnajstih letih. Umetnice in umetniki starejše generacije (mdr. Veso Sovilj, Gordana Andželić - Galić, Nebojša Šerić - Šoba, Maja Bajević in Damir Nikšić) se ukvarjajo z družbenim in političnim kontekstom povojne BiH, z odnosom med posameznikom in družbo, vojnimi travmami ter vprašanji skupinske identitete. Mlajša generacija je usmerjena v lastno pozicioniranje v družbi in v avtorefleksijo. Iskanje identitete raziskujejo s feminističnega zornega kota (Sandra Dukić, Leila Čmajčanin), jo povezujejo s prevpraševanjem spolne identitete in problematiziranjem splošnih resnic.

Ko življenjsko pot preseka vojna
Pomemben in nov pristop k temi migracij in begunstva predstavlja delo Lale Raščić. Obravnavanih tem se loteva s posebno lahkotnostjo in subtilnim humorjem. Posebno medgeneracijsko mesto zaseda Šejla Kamerić. V zadnjih delih se ukvarja z rekonstrukcijo lastnega spomina na mladost in otroštvo, ki ga je presekala vojna. To ponotranjenje in vračanje v preteklost predstavlja poskus vzpostavitve lastne življenjske kontinuitete.

Kustosinja projekta in razstave Dunja Blažević je umetnostna zgodovinarka, rojena v Zagrebu. V sedemdesetih letih dvajsetega stoletja je vodila Studentski kulturni centar v Beogradu (1971-1980), v osemdesetih je sodelovala pri oblikovanju kultne TV Galerije (1984-1991), živela v Parizu kot svobodni kritik in neodvisna kustosinja in leta 1996 prevzela vodenje Centra za sodobno umetnost Sarajevo.