Narodna galerija v britanski prestolnici med 30. junijem in 12. septembrom vabi na razstavo z zgovornim naslovom Close Examination: Fakes, Mistakes and Discoveries (Natančna preiskava: Ponaredki, napake in odkritja); zamišljena je predvsem kot poklon njihovemu laboratoriju, ki deluje že od leta 1934 in je danes eden izmed vodilnih na svetu. S svojo infrardečo fotografijo, rentgeni in elektronskimi mikroskopi so v laboratoriju zadnjih letih "razkrinkali" že celo vrsto vsiljivcev: dva lažna Holbeina, dva Botticellija, Velásqueza, Poussina, par Rembrandtov in Dürerja.

Razkrili so ponarejene podpise mojstrov, naslikane prek prvotnih, sintetične pigmente v modri in zeleni barvi, ki so bili izumljeni šele stoletja po tem, ko naj bi slika nastala in anahrone detajle na samih slikah. V galeriji National Gallery je tako na ogled več kot 30 slik, ki so bile nekoč del njihove stalno razstavljene zbirke, a so jih pozneje, ob tem ali onem "sramotnem" razkritju, umaknili v arhiv.

Razstava osvetljuje tudi odkritja, ki galeristov niso spravila v slabo voljo, ampak prav nasprotno. Leta 1991 so na primer končno potrdili avtorstvo Binkoštne Madone, ki jo je naslikal tokrat pravi renesančni mojster, Rafael. Nicholas Penny (takrat kurator, zdaj že direktor Narodne galerije) je na sliko naletel med obiskom gradu Alnwick. Da gre za pravega Rafaela, so šele precej pozneje potrdili s pomočjo infrardeče reflektografije - in tako "upravičili" 22 milijonov funtov, kolikor so za sliko plačali.

Izdajalske letnice v lesu in kemikalije v nebesni modrini
Vsakokrat se seveda ne izide tako dobro. Med najslavnejšimi ponaredki, ki so se vtihotapili v eno najuglednejših zbirk likovnih del zgodovine umetnosti na svetu, je, denimo, portret Alexandra Mornauerja iz obdobja med letoma 1464-1488. Portret je dolga leta veljal za delo Hansa Holbeina mlajšega - vse dokler ni natančnejša preiskava pokazala, da je nekdo platno namenoma spremenil, da bi bilo videti kot Holbeinovo delo. A kaj, ko je svetlomodro ozadje naslikal s pigmentom, ki je dosegljiv šele od 18. stoletja dalje ... Za nameček je nato še dendrokronologija (določanje starosti lesa s pomočjo drevesnih kolobarjev) potrdila, da je bil portret, naslikan na opažno ploščo, zagotovo narejen po Holbeinovi smrti.

Nakup takega mačka v žaklju, kot je bila nabava Holbeina leta 1990 (prej niso imeli še nobenega, zato so v navdušenju premalo pozorno preučili ponudbo), ki je takratnega direktorja galerije po razkritju zmote stal službe, se danes po zaslugi sodobne tehnologije ne bi več mogel zgoditi, je prepričana ena izmed kuratork razstave, Marjorie Wieseman. "Seveda pa obstajajo še neodkrite skrivnosti o slikah, ki jih že imamo v svoji zbirki."

Za ponaredek Botticellija so plačali več kot za izvirnik
Takih in podobnih primerov je še več. Leta 1874 je galerija kupila dve sliki, pod kateri naj bi se podpisal zgodnjerenesančni mojster Sandro Botticelli. Pozneje so ugotovili, da so kupili enega pravega Botticellija (Venera in Mars) in en ponaredek (Alegorija) - in za ponaredek plačali več kot za original (1.627 oziroma 1.050 funtov). Na razstavi obe sliki znova visita druga ob drugi.

Ni treba, da je Velásquez, da je mojstrovina
Fascinantne so tudi razne "nepojasnjene skrivnosti" in zanimivosti, ki jih kuratorji ponujajo v razmislek. Taka je na primer slika mrtvega vojščaka v oklepu, ki so jo kupili v veri, da gre za Velásquezovo delo (pa ni, ker gre najverjetneje za delo italijanskega porekla). Čeprav nimajo pojma, kdo jo je naslikal, je slika navdahnila tokrat resnično avtentično umetnino, Mrtvega toreadorja Edouarda Maneta.

Mit se spleta tudi okrog majhne slike moške glave, s katere žarijo portretirančeve žgoče, temne oči. Slikar Walter Sickert jo je galeriji prinesel kot portret francoskega reformatorja Victorja Consideranta, ki naj bi ga naslikal Eugène Delacroix. No, ni ga, se pa strokovnjaki še odločajo, ali je avtor slike sam Sickert ali pa morda kdo tretji.

Sramežljiva devica odvrže svojo tančico spodobnosti
Za konec velja razkriti še eno najbolj žgečkljivih skrivnosti razstave: portret dekleta, ki je doživelo preobrazbo iz beneške hotnice v vzor viktorijanske sramežljivosti. Ko je muzej sliko sredi 19. stoletja kupil, so imeli pred seboj portret nedolžne mlade ženske, deloma skrite za zaveso. Šele restavratorska dela so razkrila njen pravi obraz: njene okrogle, pohlevne oči so bile prvotno preračunljivo zožene, rjavi lasje so prekrivali plavolasko (na beneških slikah so svetli lasje po navadi označevali prostitutke), prsne bradavičke, ki so bile včasih čez njeno belo obleko povsem jasno vidne, pa je cenzorska roka previdno prekrila.