Kot že v njegovih prejšnjih delih, s katerimi je predstavil svoje poglede na Ande, Bolivijo in nazadnje tudi arhitekturo Viktorja Sulčiča, je tudi v fotografijah, ki so na ogled v galeriji Meduza, čutiti avtorjev čut za humanizem in kulturno izročilo nekega prostora. Njegov pristop spominja na potopisno fotografijo, vendar je, mogoče zaradi fotografove etnološke izobrazbe ali zaradi notranjega čuta, mogoče v njih zaznati globljo posvetitev, so zapisali v galeriji.
Bolj kot za hladno, objektivno dokumentarno razpoloženje in iskanje kulturnih posebnosti nekega kraja ali za subjektivno hermetične, v občutje osebnega doživljanja zaprte prizore gre za podobe v iskanju arhetipov, sledi in vezi med človekom in naravo.
Kot je v spremnem besedilu zapisal Vasja Nagy, črno-bele fotografske podobe Oskarja Molka sicer označuje napis s krajem, ki naj bi ga posnetek predstavljal, ali ime osebe, ki naj bi ji obraz pripadal, kar daje gledalcu vtis, da podobe predstavljajo resnične kraje in resnične ljudi, toda hkrati ni zagotovilo resničnosti. Gledalec podobam lahko preprosto verjame in jih sprejme, "kot so v časih pred fotografijo sprejemali zgodbe, pripovedi popotnikov in pripovedovalcev". Kdo drug, ki bo o napisu podvomil, se bo še dolgo spraševal o verodostojnosti njegove podobe, spet tretji pa "bo do identifikacije brezbrižen" in se bo raje potopil v fotografsko podobo ter morda izmenjal pogled, šalo z osebo na fotografiji ali pa se začasno "preselil" na prizorišče brazilske pokrajine.
Molek je fotografije, ki so na ogled v Meduzi, posnel med letoma 1999 in 2011 na svojih potovanjih v to severno brazilsko mesto ob Atlantskem oceanu. Do zdaj je svoje fotografije predstavil na več samostojnih in skupinskih razstavah predvsem v Sloveniji in Argentini.