V berlinski galeriji C/O je od sobote dalje na ogled retrospektivna razstava britanskega fotoreporterja Dona McCullina, ki je znan predvsem po fotografijah iz vojnega Vietnama, reportažah o aidsu v Afriki, ekoloških katastrofah in drugih perečih tematikah, pred katerimi bi človek včasih raje zatisnil oko. Na razstavi z naslovom The Impossible Peace bo do 28. februarja na ogled 150 fotografij.

Retrospektiva zaobjema McCullinova dela med leti od 1958 do 2008; zdaj 74-letni fotograf se ni uveljavil zgolj kot vojni poročevalec, ampak v objektiv lovi tudi slike britanske družbe in narave - njegova prva objavljena reportaža (leta 1958) je bila pravzaprav portret ulične tolpe iz Finsbury Parka, "nevarnega" okrožja Londona, v katerem je odraščal; pozneje so ga privlačili predvsem najrevnejši in najbolj marginalizirani pripadniki britanske družbe - deloma najbrž zato, ker se je z njimi na neki način lahko poistovetil: McCullin je odraščal v precejšnji revščini (zato tudi nikoli ni mogel na likovno akademijo, čeprav je bil menda zelo nadarjen), obenem pa je bil šibak in dislektičen, zato so se nad njim znašali tako vrstniki kot učitelji. "Vem, kako je, če te ožigosajo za neciviliziranega in umazanega," je zapisal v svoji avtobiografiji. "S to razliko, da je mene šikaniralo lastno in ne kakšno tuje "pleme"".

Vedno na fronti - tako ali drugače
Da je prišel do fotografij, je ničkolikokrat tvegal lastno življenje: v Kambodži ga je pred gotovo smrtjo rešil Nikon, ki je prestregel kroglo, namenjeno njemu, skupil jo je v križnem ognju pri Phnom Penhu, v El Salvadorju pa je leta 1984 med bitko zdrsnil z neke strehe ter si zlomi kolk, roko in par reber. O moči njegovega dela priča tudi podatek, do mu je takratna britanska oblast leta 1982 izrecno prepovedala pokrivanje Falklandske vojne. "Hoteli so retuširano sliko vojne, hollywoodsko različico, v kateri ljudje ne bi zares krvaveli in kjer ne bi bilo bolečine." Zaradi takih in podobnih izjav seveda ni bil vedno priljubljen pri urednikih: leta 1984 ga je Sunday Times po 18 letih sodelovanja mirno odpustil, ker si je drznil kritizirati novega urednika, češ da "skuša uničiti fotoreporterstvo in namesto tega promovirati vrtno pohištvo".

Globoke vojne rane
Od konca osemdesetih dalje se z vojno fotografijo ne ukvarja več. "Ko sem fotografiral mizerijo in trpljenje, sem manipuliral z ljudmi in oni so manipulirali z mano. Občutek krivde imaš zaradi vsega: krivda, ker nisem veren, krivda, ker sem bil sposoben odkorakati, ko je nekdo umiral od lakote ali pa je bil na tem, da ga umorijo. Sit sem krivde, sit tega, da se moram prepričevati, da nisem ubil tistega mrtveca na sliki, da nisem izstradal onega dojenčka. In zato hočem slikati krajine in rože. Obsodil sem se na mir," je izjavil v nekem intervjuju leta 1987. V tej zadnji etapi njegove kariere izstopa predvsem reportaža s potovanja po Indiji.