Slednje osvetljuje razstava dokumentov v rimskih državnih arhivih, o kateri smo že poročali, po spoznavanju nove kronologije njegovih del pa si je vredno ogledati tudi detajle zasebnega življenja tega temperamentnega umetnika, ki ga viri opisujejo kot neprivlačnega majhnega moža.
Z mečem, bodalom in pištolo v mesto
Znano je, da je Caravaggio rad pijančeval in se zapletal v pretepe, tudi tistega, s katerim si je na glavo nakopal smrtno obsodbo papeža Pavla V., a viri povedo o umetnikovi nravi še kakšen podatek več. Policijski in sodni zapisniki ga slikajo kot razdražljiveža, ki je s seboj nosil orožje - meč in bodalo, včasih celo pištolo, in se hvalisal, da ga dobro ščitijo najvišji predstavniki cerkvenih oblasti, sicer naročniki njegovih mojstrovin.
Njegov značaj ga je pogosto pripeljal v težave, zato so ga policisti zelo dobro poznali. Posredovali so, ko je na primer vrgel krožnik artičok v natakarjev obraz, pa tudi tedaj, ko je naredil luknjo v strop najetega studia, da bi omogočil dovolj prostora za svoja dela velikih razsežnosti. Luknja je seveda ujezila lastnico hiše, ki je umetnika tožila, ta pa se ji je s prijatelji maščeval tako, da so ji okna obmetavali s kamenjem.
Take dogodke na primer potrjujejo zapisi prič, dokumenti pa osvetljujejo tudi najslavnejši pretep, v katerem se je slikar znašel maja leta 1606 in v njem ubil Ranuccia Tommassonija. Spopad je bil vnaprej napovedan, v njem pa je sodelovalo osem moških, katerih imena so zdaj znana.
Usoden spopad in umik iz Rima
Caravaggio in njegovi trije 'sopretepači', eden izmed teh je bil na pomembnem položaju v papeški vojski, so se s tekmeci dobili na dvorišču za igranje pallacorja (to je bila igra z žogo, podobna nekakšni predhodnici tenisa) v Campo Marziu, kjer je umetnik živel. Nekateri umetnikovi biografi namigujejo, da bi bil razlog za spor ženska, vendar resnica ni tako romantična. Besedilo sodniškega zapisnika namreč navaja, da se je vse skupaj začelo zaradi hazarderskega dolga. Razplet spopada je znan - Caravaggio je ubil Ranuccia in pobegnil iz 'večnega mesta', enega izmed Caravaggievih mož, ki je v spopadu dobil resne poškodbe, pa so zaprli in mu naknadno sodili.
Caravaggio je bil takrat že daleč stran, pobegnil je na Malto in Sicilijo, kjer so mu nova naročila omogočala, da je slikal naprej. Papež Pavel V., čigar portret je baročni mojster naslikal nedolgo od tega, pa ga je v odsotnosti obsodil na smrtno kazen.
Vrnitev v Rim je prehitela bolezen
Razstavljeni dokumenti govorijo tudi o Caravaggievi smrti v Porto Ercolu, severno do Rima, julija leta 1610. Ko je bil star 38 let, se je iz juga odpravil nazaj proti Rimu v prepričanju, da so njegovi vplivni prijatelji poskrbeli za njegovo pomilostitev. Vendar do Rima ni nikoli več prišel. Dozdajšnje domneve nekaterih biografov, da je umrl sam na obali med begom pred policijo in upniki, naj bi bile napačne, saj naj bi umrl v postelji bolnišnice.