Butler Institute of American Art v Ohiu bo od 21. septembra dalje 8 tednov razstavljala 30 slik in 22 risb britanskega rokenrolovskega veterana. Wood, za katerega je bilo slikarstvo dolga leta le postranski konjiček in je imel prvo samostojno razstavo šele leta 1996 (v Sao Paulu), je za galerijo, ki redno razstavlja ameriške moderne klasike, kakršni so Jackson Pollock, Edward Hopper ali Chuck Close, nenavadna izbira. Direktor galerije Louis Zona jo utemeljuje takole: "Wood je nadvse izpopolnjen umetnik, čigar delo izžareva čudovito poznavanje pripomočkov, izjemno tehnično dovršenost in nadpovprečno ustvarjalno domišljijo."

Od Jaggerja do tigrov
Če nič drugega, je Woodova umetnost raznovrstna – obiskovalci si lahko pasejo oči na krajinah, aktih in celo – to je njegova posebnost – sabljeokih tigrih. Seveda so tu tudi portreti različnih ljudi, ki so umetniku kdaj prekrižali pot – Jim Morrisson, Marvin Gaye, Bob Marley, Jack Nicholson in seveda ostali člani The Rolling Stones. Kritiki pohvalno omenjajo predvsem portrete bobnarja Charlieja Wattsa, karikature Micka Jaggerja pa malo manj (preveč podobni naj bi bili kičastim posterjem za možično prodajo). Pogost Woodov motiv so tudi utrinki iz pregovorno divjega življenja Stonsov na turnejah. Beggars' Banquet, avtorjevo menda najljubše delo, je igriv prizor njihovih zloglasno divjih zabav, na kateri se "fantje" predajajo divjim bakanalijam.

Čopič je držal prej kot kitaro
Wood je slikarstvo pravzaprav vzljubil prej kot glasbo – slikati je začel pri dvanajstih letih (obiskoval je tudi na Ealing Art College), svoji prvi skupini, The Birds, pa se je pridružil šele pet let pozneje. Sledili so The Creation, The Jeff Beck Group, The Faces in nato, leta 1975, kočno Stonsi. K svoji prvi ljubezni se je kitarist po dvajsetletnem premoru vrnil zaradi – denarja. Wood menda sam sploh ni znal urejati svojih financ, nato pa mu je še slab menedžer baje zapravil levji delež premoženja.

Dobro blago se samo hvali?
Ronovega "stranskega projekta" umetniška srenja dolgo ni jemala povsem resno. Ko je Andrew Lloyd Webber nekoč naprosil britansko Kraljevo akademijo, naj razstavi eno izmed Woodovih slik, so jo obesili v – kavarno. V zadnjih letih je dočakal tudi tako želeno prizanje: "Zelo sem zadovoljen, kadar novinarji napišejo kaj lepega o meni," je priznal ob odprtju razstave leta 2006, "in to se zdaj dogaja vse pogosteje. Sprva so na moje razstave hodili samo oboževalci Stonsov, zdaj pa imam občutek, da me jemljejo resno. Celo naduti britanski umetnostni kritiki so na moji strani! (...) Navdušen sem nad odzivom, priznam. Toda, bodimo iskreni - dobro slikam. To vem jaz in veste vi. Tukaj ni kaj prida ugovarjati, kajne?"