Cesar Hadrijan je britansko zgodovino zaznamoval predvsem kot pobudnik gradnje Hadrijanovega zidu, ki naj bi britanski del rimskega imperija ščitil pred vdori divjih ljudstev s severa. Foto: EPA
Cesar Hadrijan je britansko zgodovino zaznamoval predvsem kot pobudnik gradnje Hadrijanovega zidu, ki naj bi britanski del rimskega imperija ščitil pred vdori divjih ljudstev s severa. Foto: EPA
Cesar Hadrijan
Cesar Hadrijan je bil velik ljubitelj umetnosti in filozofije, zaradi občudovanja starih Grkov pa so ga imenovali celo Graeculus (mali Grk). Foto: EPA
Grad Sant' Angelo
Angelski grad v Rimu je cesar Hadrijan zgradil kot mavzolej za sebe in svojo družino.

Hadrijan (76-138) velja za vladarja, čigar osebnost ostaja nedorečena in skrivnostna. Velja za vladarja, ki je svojemu imperiju skušal zagotoviti mir in ki je imel veliko posluha za tuje kulture, obenem pa je bil tudi neusmiljen in bolestno ambiciozen vladar, ki ni pomišljal, ko je bilo treba z nožem v roki odstraniti nasprotnike, in ki se mu tudi ni zdelo sporno zahtevati koncentracijo sodne oblasti v rokah cesarja. Zgodba o tem dvoličnem Hadrijanu bo v Britanskem muzeju, natančneje v veliki čitalnici, ki oblikovno posnema ravno rimski Panteon, kateremu je dokočno obliko dal ravno Hadrijan na ogled do 26. oktobra.

Zid, ki zamejuje imperij filozofije in umetosti
Da so Britanci med starorimskimi vladarji izbrali prav Hadrijana, ni presenetljivo. Hadrijanov zid, ki se razteza od reke Tyne do ravnice Solway, je še danes ena največjih antičnih znamenitosti Britanskega otoka, obenem pa je to tudi materialni ostanek Hadrijanove politične filozofije. Hadrijan ni bil brezglavi in bojeviti vojaški poveljnik; bil je celo pripravljen, odpovedati se nekaterim ozemljem na vzhodu imperija, katere je imel za neubranljive. Veliko bolj mu je šlo za notranje utrjevanje oblasti in izgrajevanje cvetoče države. Zato so tudi nastali veliki zidovi v Severni Afriki, Nemčiji in, kot že rečeno, na Otoku, ki naj bi utrdili meje, znotraj katerih naj bi se razcvetela rimska država. Hadrijanova vladavina je tako obdobje miru in uspevanja umetnosti in filozofije; tudi Hadrijan sam je bil stoik in epikurejec, rad je prebiral starejše latinske avtorje, za trenutek uživanja v prelepem sončnem vzhodu mu ni bilo odveč splezati na Etno, zaradi njegovega občudovanja starih Grkov pa so ga celo imenovali Graeculus (mali Grk).
Krvava judovska vstaja
Prav zaradi tega Hadrijanovega humanizma je toliko bolj nenavadno, da je ravno v času njegove vladavine prišlo do ene najbolj krvavih vojn med Rimljani in Judi. Leta 130 je Hadrijan obiskal Jeruzalem, še vedno uničen od prve judovsko-rimske vojne. Obljubil je obnovo mesta, vendar pa je to obnovo razumel 'malo po svoje' in prav nič povšeči tamkajšnjim Judom. Na ruševinah drugega judovskega templja je namreč dal zgraditi tempelj rimskega boga Jupitra, obenem pa je prepovedal obrezovanje judovskih novorojenčkov. Obred je imel za barbarsko in mučilno tehniko. Judje so vse te njegove ukrepe razumeli kot izraz imperialistične politike in prišlo je do množične vstaje pod Simonom Bar Kochbo, v kateri je menda v treh letih bojev umrlo kar okoli 500.000 Judov.

Pomembni ponarejeni dokumenti o posvojitvi
Zanimiva je tudi zgodba o političnem vzponu Hadrijana. Do oblasti se je dokopal kot daljni sorodnik cesarja Trajana, ki je dečka, rojenega v v rimski naselbini Italica v bližini današnje Seville, vzel k sebi v Rim. Zagotovljena mu je bila najboljša izobrazba, zgodovinarji pa domnevajo, da mu je pot na najvišjo pozicijo zagotovila Trajanova žena. Ta je bila mladeniču izredno naklonjena in naj bi bila tako tudi tista, ki je dosegla, da je Trajan na smrtni postelji za svojega naslednika imenoval ravno Hadrijana. Odločilna pa je bila podpora vojske, ki je izrazila zaupanje tedaj že uveljavljenemu senatorju. Brez te naklonjenosti vojske verjetno tudi senat ne bi potrdil Hadrijana za novega vladarja, saj je bilo to, da so bili dokumenti, ki naj bi dokazovali, da ga je pokojni Trajan tudi uradno posvojil, ponarejeni, nekakšna javna skrivnost.

Danes se morda ta dvojnost Hadrijanove osebnosti, njegov hkratni sloves intelektualca in ljubitelja umetnosti ter krvoločnega politika, zdi nekoliko nenavadna. Vendar je treba vedeti, da je bil to popolnoma drug čas. Vrednote starih Rimljanov so bile bistveno drugačne od vrednot sodobnega človeka, to drugačnost pa morda najbolje ponazarjajo gladiatorski boji v arenah. Zmožnost omikanega Rimljana, da konec tedna uživa v krvoločnih spopadih ubogih gladiatorjev, je izraz istega civilizacijskega duha kot Hadrijan, krvnik in humanist.

Polona Balantič