V muzeju Millesgarden v Stockholmu so morali razstavo, s katero so nameravali predstaviti Chagallovo delo in njegov čas v Rusiji, odpovedati. Odpoved razstave gre pripisati poslabšanju odnosov med Vzhodom in Zahodom zaradi ukrajinske krize.

Katalog natisnjen, razstave ne bo
Po besedah kuratorice Onite Wass so želeli v Stockholmu predstaviti 48 Chagallovih del in nekaj del njegovih sodobnikov. Pri pripravi razstave so sodelovali z Ruskim državnim muzejem v Sankt Peterburgu - nato pa ministrstvo za kulturo ni dalo dovoljenja za izposojo slik. "Zdaj imamo katalog, nimamo pa razstave," je dodala.

Napetosti med Moskvo in Stockholmom so sicer posledica doslej najhujšega poslabšanja odnosov med Vzhodom in Zahodom po koncu hladne vojne, ki ga je povzročila kriza v Ukrajini. Med Rusijo in Švedsko vladajo zelo slabi diplomatski odnosi.

Wassova je še pojasnila, da je med dogovarjanji o izposoji slik rusko ministrstvo za kulturo večkrat spremenilo svoje zahteve. Nazadnje je svojo odločitev utemeljilo s pojasnilom, da Švedska ni ponudila zadostnega poroštva za izposojo slik.

Od majhne beloruske vasice do Amerike in Pariza
Umetnik se je leta 1887 rodil v judovski družini v Vitebsku, ki danes leži v Belorusiji, tedaj pa je bil del Ruskega cesarstva. V Pariz se je prvič preselil leta 1910, dokončno pa se je v francosko prestolnico, kjer je tudi umrl, preselil leta 1923. Nikoli ni pozabil svojega življenja v judovskem getu, spomine iz Vitebska lahko spremljamo skozi njegov celoten opus. Na svojih platnih se je rad vračal v otroštvo in življenje domačega kraja, čeprav je pri tem pogosto izpustil tiste neprijetne spomine. Njegova dela so polna optimizma in zasanjanih podob, ki jih dodatno poudarja živahna barvna paleta.

Prvo samostojno razstavo je imel Chagall leta 1914 v berlinski galeriji Der Sturm in s slikami vzbudil veliko zanimanje. Po oktobrski revoluciji je bil komisar nove sovjetske oblasti za likovno umetnost v Vitebsku, a je kmalu navdihu sledil v Pariz. Julija 1941 se je kot Jud pred nacisti umaknil v ZDA. V Francijo se je vrnil leta 1949 in se naselil v Saint-Paul-de-Venceu, kjer je živel do smrti.

Razvil je poseben slikarski slog, s katerim se je odpovedal pravilom perspektive, vtisu prostora in konvencionalnim odnosom predmetov in bitij. Iz utrinkov otroških fantazij, ljudskega izročila, legend in judovske vere je sestavil nadrealistične podobe človekovih čustev, spominov in stisk.

V SZ prezirana "buržoazna umetnost"
Dela Marca Chagalla, ki je vedno zagovarjal, da je treba delati in verjeti v to, kar ustvariš, in se zato ni zmenil za teorije in manifeste v prvih desetletjih 20. stoletja, so v nekdanji Sovjetski zvezi veljala za buržoazna. Ni pomagalo niti, ko so ga po svetu slavili kot enega vodilnih pariških umetnikov, Picasso ga je cenil kot enega največjih koloristov stoletja. Odnos se je spremenil šele po umetnikovi smrti z razstavo leta 1987, ko so v moskovskem Muzeju lepih umetnost prvič širše predstavili lebdeče peteline, godce, domače živali, judovske liturgične predmete, fantazije in legende.