Pregledna razstava CIRIL CESAR, kipar in oblikovalec ob umetnikovem življenjskem jubileju v Galeriji Velenje predstavlja 20 izvirnih kiparskih del portretnih motivov, eksistencialne tematike posameznika v sistemu vojne in motivov poetičnega simbolizma, ki jih je Ciril Cesar v tehnikah žgane gline, mavca, lesa in stekla ustvaril med letoma 1943 in 2012.

Umetnost v krvi
Ciril Cesar se je rodil v Mozirju leta 1923 v družini podobarske delavnice. “Oče mi je zelo približal kiparstvo, predvsem cerkveno figuraliko, tudi teta Johana je pri tem sodelovala, barvala, slikala in zlatila je figure. Spomnim se, s kakšnim veseljem mi je govorila, da so oči na figuri najpomembnejše, da morajo biti žive. Slikala jih je tudi po cel teden," je povedal Cesar.

Po šolanju v Mozirju, Šoštanju, Ljubljani in Gradcu ter po končani drugi svetovni vojni je študiral kiparstvo na novoustanovljeni likovni akademiji v Ljubljani. Uveljavil se je kot samostojni kipar in naredil kipe za javne spomenike oziroma eksistencialistične tematike v Mozirju, Celju, Nazarjah, Šentjurju, Ljubljani in Gornjem Gradu v slogu akademskega realizma z ekspresionističnimi poudarki.

Iz kiparske preteklosti v prihodnost industrijskega oblikovanja
V sedmih desetletjih svojega ustvarjanja je od figuralike prek modernističnih oblik prešel do rafiniranega izraza poetičnega simbolizma oziroma steklenega konstruktivizma, kot ga imenuje sam, na eni strani ter utemeljitelja poklica industrijskega oblikovalca na Slovenskem na drugi. Cesar se spominja: “Ko me je ob živce spravljal ropot ženine tehtnice v kuhinji, sem dejal: Kaj je to za en 'klump'!? A kmalu sem si rekel, da ne bom kritiziral drugih, da moram sam narediti boljše in dosledno izprašati ustvarjalne možnosti samega sebe.”
S patentom kuhinjske tehtnice 'De luxe', ki ga je leta 1961 izdelal v domači kuhinji brez tehničnega predznanja je prodal celjski tovarni Libela, ki je izdelek uvrstila v serijsko proizvodnjo. Stroški izdelave te "nedosegljive lepotice iz Celja", kot so jo imenovali tedanji časniki, so se v primerjavi s starim modelom tehtnice zmanjšali za kar 44 odstotkov. Glede na naraslo povpraševanje po izdelku, o katerem naj bi domače gospodinje lahko le sanjale, saj naj bi bila tehtnica "razprodana celo na tujem trgu", pa so v tovarni na primer leta 1963 zaposlili "kar 40 novih moči".

"Cesarjev genialni izdelek, "okras vsaki kuhinji", ni vplival le na modo, bivalno kulturo in estetiko gospodinjstev ter navsezadnje na gastronomsko stroko, ampak si moramo zamisliti premike skupaj z učinki in rezultati, ki jih je dejanje enega samega človeka povzročilo v jugoslovanskem kulturnem prostoru oziroma gospodarstvu,“ opisuje veličino pomena umetnikovega poklica kustosinja razstave Milena Koren Božiček.

Temelji oblikovanja v Gorenju
Po delu v Frankfurtu, kjer se je Cesar izpopolnjeval v tehnologiji tedaj uveljavljajočega se stekla kot arhitekturne prvine stavb, je bil kljub starostnemu cenzusu s predloženim izdelkom 'De luxe' sprejet na Visoko šolo za oblikovanje v Ulmu kot naslednico znamenitega Bauhausa.

Z zasnovo metodologije industrijske proizvodnje Ma–De–Co, ki jo je Cesar domislil prav v Nemčiji in združuje marketing, dizajn oziroma oblikovanje ter konstrukcijo, je postavil temelje oblikovalskemu centru Gorenje, ki naj bi se po avtorjevi viziji sčasoma preoblikoval v oblikovalski inštitut, povezujoč znanost z izobraževanjem in gospodarstvom. Na žalost je projekt zastal.
“Vsako leto sem dobil nagrado za najboljšega v letniku, tista leta so me držala nad vodo v težkih trenutkih. Na primer tudi, ko so moj kip Nazarski talec odpeljali na odpad in ga imenovali za kretenskega,” opisuje svojo ne vedno lahko pot Cesar. Po končanem študiju je delal kot asistent profesorja in pozneje na oddelku ulmskega konstrukcijskega biroja tovarne Wieland-Werke.

Vrnitev h kiparstvu
Veliko časa je posvetil tudi steklenim skulpturam. Prve so nastale v šestdesetih letih, najbolj pa je bil dejaven v osemdesetih, ko se je upokojil, ter v devetdesetih in pozneje, ko je izpopolnil tehnologijo izvedbe. Javna skulptura Sozvočje časa (1995) v avli Kulturnega doma v Velenju je kiparjeva prva steklena skulptura v javnem prostoru. Umetnina iz prozorne in krhke tvarine ustvarja dialog s svetlobo. Cesarja je k tej tematiki in tehniki ustvarjanja zapeljala ravno svetloba, ki se je odbijala na steklu deponije ob povsem naključnem mimohodu. "Ko sem zaključil akademski realizem, sem začel razmišljati o konstruktivizmu in to je s sabo prineslo tudi nov kiparski material. Idejo za to sem dobil, ko sem se sprehajal mimo odpada, kjer je ležal kup stekla, na katerega je sijalo sonce. Tisti žareči kup stekla me je tako prevzel, da sem se takrat odločil, da začnem stekleni konstruktivizem.“ Steklena skulptura je v celotnem opusu reminiscenca daljnega navdušenja kiparja nad arhitekturo in statiko. "Iščem stilno enotnost in to smatram za najvišjo zahtevo našega časa. V svojem delu vidim, da sem odgovoril našemu času," pravi Cesar.

Leta 2006 je bil ustanovljen Zavod Ars Cesar pod vodstvom avtorjeve hčerke Nives Cesar, ki upravlja umetnostno dediščino in arhivsko dokumentacijo družine Cesar ter skrbi za galerijsko, prodajno in izobraževalno dejavnost.

Manja Kovačič