Sliko, ki jo je Cranach leta 1510 poklonil škofu tedanjega Breslava in je v tem mestu ostala vse, dokler je po drugi svetovni vojni niso skrivoma nadomestili s kopijo, so konec julija vrnili vroclavski katedrali, te dni pa so jo razstavili v tamkajšnjem škofijskem muzeju.
Slika, za katero so na Poljskem tihoma vedno vedeli, da je vihra druge svetovne vojne ni za vedno uničila, je po prehajanju iz ene zbirke v drugo končala v rokah švicarskega zbiratelja, njegovi dediči so jo podarili škofiji v Sankt Gallnu, od tu pa se je po mesecih pogajanj vrnila domov v Vroclav.
Da namesto originala v katedrali visi ponaredek, je leta 1961 prepoznal neki poljski konservator. Prevara breslavskega duhovnika Siegfrieda Zimmermana, ki se je do tistega trenutka morda nasmihal, da mu je uspel skoraj 'popoln zločin', je bila odkrita.
Iz katedrale v Breslavu so sliko skupaj z drugimi cerkvenimi zakladi leta 1943 pred vojno vihro prenesli v cistercijanski samostan. Morda je bila ena izmed izbranih del za firerjev muzej v Linzu, Cranach je vendarle bil eden izmed Hitlerjevih najljubših slikarjev.
Original je odpotoval v Nemčijo, v Vroclavu ostal ponaredek
Kot je pozneje trdil umetnik Georg Kupke, mu je Siegfried Zimmer leta 1946 naročil, naj izdela kopijo slike, da bi s tem preprečili prehod umetnine v "roke komunistov". Če je Kupkejevo pričevanje leta 1985 resnično, je duhovnik pripravil načrt cerkvi oziroma muzeju vrniti kopijo, original pa pretihotapiti na Zahod. Kupke, povsem "omamljen od navdušenja", se je lotil dela. Čeprav se mu je Marijin pogled nekoliko ponesrečil, naslednjih 15 let o njeni avtentičnosti nihče ni podvomil. Zimmer je leta 1947 skupaj s sliko emigriral na Zahod.
Zbirateljeva oporoka slike ne omenja
Nadaljnja pot ni dosti znana. Zimmer naj bi zapustil duhovniški poklic, poučeval v bavarskem mestu Traunstein, Cranachova Marija z detetom pa naj bi po poročanjih visela na steni njegove dnevne sobe. Ko je julija leta 1979 umrl, se je zares pokazala dragocenost njegove zbirke - hranil je vse od egipčanskih predmetov z mumijo, do zbirke kovancev, a oporoka Cranachove slike ni omenjala.
Po govoricah sodeč naj bi se slika na trgu pojavljala že mnogo prej, omenjalo se jo je tam nekje od konca 60. let. Švicarski umetnostni zgodovinar, posebej specializiran za Cranachovo umetnost, Dieter Koepplin se je pozneje spominjal, kako je v zgodnjih 70. letih po navodilu zbiratelja, ki mu je bilo delo renesančnega mojstra posebej ljubo, v Ženevi znašel v hiši, kjer je zagledal Cranachovo Marijo pod jelko. Do nje sta ga privedla moška, ki sta hrepenela po potrditvi avtentičnosti, vendar jima kljub drugačnemu prepričanju ni dal zadovoljstva. Slika, ki tedaj niti ni bila še uradno razglašena za pogrešano, je spet izginila na umetniški trg. Da jo pogrešajo, so oznanili šele leta 1981, ko je Cerkev pokazala interes, da jo je pripravljena odkupiti nazaj, a je bila njena ponudba prenizka.
Tu pa tam so se vmes pojavljali namigi, kje je slika, lani pa se je ta dolga, s tančico skrivnosti zavita odisejada naglo in brez zapletov razrešila. Po smrti švicarskega zbiratelja, čigar ime ostaja zvesto predhodni zgodbi neznano, se je torej slika vrnila v Vroclav. V vroclavski katedrali so pripravili prostor sliki, Kupkejevo kopijo pa umaknili na varno.