To je tudi sporočilo razstave Dalí: Painting & Film, ki bo do 15. septembra na ogled v newyorškem Muzeju moderne umetnosti: da je provokativni Salvador Dalí danes na neki način prav tako aktualen kot v svojih zlatih letih. Njegovo nadrealistično podobje v ljudeh še vedno nagovarja prvinske strahove: topeče se ure, roj mravelj, ki gomazi iz očesne votline, in ženska, katere trebuh se prelevi v šopek krvavečih vrtnic.

V uvodu opisani kultni prizor je vzet iz 16-minutnega filma Un chien andalou (Andaluzijski pes), ki ga te dni predvajajo obiskovalcem MoMe. Pod eno streho so zbrali nekaj najbolj slavnih Dalíjevih stvaritev, ki so raztresene po vsem svetu. Od podobnih razstav v preteklosti to razlikuje poudarek na vlogi, ki jo je imel (takrat novi) filmski žanr na estetiko mladega Dalíja (rojen 1904).

"Dalí je takoj opazil navidez protislovno naravo filma: združuje lahko resnično in sanjsko, otipljivo in izmišljeno, prozaično in poetično," razlaga kuratorka razstave Jodi Hauptman. "Naj je šlo za slike ali film, Dalí je hotel s svojimi umetninami gledalca popolnoma prevzeti; stremel je k umetniški izkušnji, ki jo sproži določen prizor, odvije pa se v umu."

Disney: Ameriški nadrealist?
Čeprav nedvomno avantgardist in kot tak vse prej kot del "mainstreama", pa Dalí ni imel čisto nič proti Hollywoodu. Sodeloval je tako z brati Marx kot tudi s samim Alfredom Hitchcockom (skupaj sta posnela sanjsko sekvenco za film Spellbound (1945)). Za razstavo v MoMi so na dan izbrskali celo animirani kratki film, ki ga je Španec posnel s človekom, ki danes simbolizira ameriško potrošniško družbo - Waltom Disneyjem. Psihedelično animirano pesnitev o Kronosu, grškem bogu časa, so dokončali šele leta 2003.

Svet osvoboditi banalnosti
Tudi sam Dalí se je zavedal vloge, ki jo je film igral v njegovi različici nadrealizma, s katerim je ljudi skušal prisiliti, da bi svet okrog sebe videli drugače. Do tega je skušal priti tako, da je vsakdanje predmete oropal njihove prvotne namembnosti in jih postavljal v navidez povsem naključna razmerja z drugimi predmeti.

V pismu svojemu kolegu, francoskemu teoretiku nadrealizma Andreju Bretonu, je med drugim zapisal: "Zdaj sem v Hollywoodu, kjer sem navezal stike s tremi ameriškimi nadrealisti - Harpom Marxom, Disneyjem in Cecilom B. DeMillom. Mislim, da sem jih dovolj omamil, da bodo nastavki za nadrealizem tu postali resničnost."

Ana Jurc