Vsestranski umetnik je najbolj prepoznaven po risbah v stripovskem slogu. Njegov humor je (milo rečeno) črn in zajedljiv, preprosto "shrigleyjevski". In kar je pri vsem skupaj osvežujoče, Shrigley se v nasprotju s številnimi sodobniki ne jemlje smrtno resno. Je kdo rekel smrt?

Pred nekaj tedni se je v Haywardovi galeriji v Southbank Centru iztekla razstava del Davida Shrigleyja (1968) z naslovom Brain Activity (Možganska dejavnost), zbirka hudomušnih umetnikovih opažanj vsakdanjega življenja in odnosov med ljudmi. Na dogodku - največji zbirni razstavi njegovih del do zdaj - so bile predstavljene risbe, fotografije, kipi, animacije, slike in nenavadne intervencije, kot na primer podgana na tleh galerije.

"Moralna uganka"
Ta, kar je tudi umetnikov namen, pri obiskovalcu vzbudi občutek nelagodja, hkrati pa se ista oseba čez nekaj trenutkov namuzne svoji pretirani občutljivosti. Prav dilema "biti šokiran ali se smejati" je bistvo njegovega ustvarjanja, ki ga Shrigley označuje z besedno zvezo "moralna zagonetka".

A to naj vas ne zavede, v Glasgowu delujoči umetnik je akademsko šolan slikar. Njegov slog* opazovalca v hipu pritegne s svojo domačnostjo, saj ga ne obkroža nekakšna avra visoke in nedostopne umetnosti, do katere smo "dolžni" čutiti strahospoštovanje.

Smrt jim lepo pristaja
Med temami, ki zaznamujejo Shrigleyjevo delo, so tudi zelo resne zadeve, ena osrednjih je smrt, pogosto slehernikov največji strah. A Shrigley tudi nanjo gleda (spet na videz) lahkotno, nagačene živali, kot je njegov znameniti Jack Russell, terier z napisom "I'm Dead" med prednjima tacama, ali obglavljena veverica (ki drži lastno glavo), se zdijo navihane, druge spet temačnejše, nakazujejo slutnjo konca. Kot pravi umetnik sam: "Zanimajo me velike teme in tiste, ki imajo možnost, da bodo najbolj smešne." Očitno je med njimi tudi smrt.

Tu sta še nagrobni kamen, na katerem je namesto poklonov pokojniku vgraviran nakupovalni seznam (morda nakupov, ki jih ni uspel opraviti?), pa skulptura zmečkanega lista papirja, na katerem piše "Dragi oče, sem v zaporu in kmalu me bodo obesili. Upravičeno sem bil obtožen ..."

Njegovi najljubši motivi so malce (ali pa zelo) neprilagojeni ljudje z obrobja družbe in skrivnostna bitja - kot pravi sam, so skoraj vsi njegovi liki med seboj zamenljivi. "Lahko sem to jaz, lahko ste vi, lahko pa kdor koli." Lahko so v hipu prepoznavni stereotipi, lahko pa le plod umetnikove domišljije.

Rdeča nit Shrigleyjevega ustvarjanja se vleče tudi skozi njegovo kiparstvo - še (po navadi predimenzionirane) skulpture, kot je na primer serija gumijastih škornjev in velikanska skodelica čaja, spominjajo na stripovske stvaritve. In spet so dosežki dela namenoma videti kot delo amaterja - spet nikakor ne po naključju, saj Shrigley ravno z nepopolno estetiko svojim objektom vceplja življenje, z obveznim dodatkom prepoznavnega ekscentričnega osebnega pogleda.

Za konec si izposodimo uvod iz recenzije razstave v Telegraphu: "Kdaj ste se nazadnje v umetnostni galeriji na glas smejali? In ne iz prezira do sodobne umetnosti ..."

*Sam pravi, da gre za zmotno razumevanje, saj je njegov "slog" le rezultat želje po tem, da sloga ne bi imel.

Alenka Klun