Zgraditev Gemäldegalerie (Galerije likovne umetnosti) leta 1998 je pomenila pomembno dopolnitev programa Kulturforuma v berlinskem Tiergartnu, kjer najdemo še filharmonijo, muzej glasbil, muzej umetne obrti in državno knjižnico. V 72 sobah je na ogled ena najbolj izjemnih evropskih umetniških zbirk. Osnovana leta 1830, obsega približno 1.400 likovnih del, obdobja med 13. in 18. stoletjem. Pot skozi vse sobane je dolga skoraj dva kilometra, na njej pa 'srečamo' van Eycka, Bruegla, Dürerja, Raphaela, Tiziana, Caravaggia, Rubens, Vermeera, Rembrandta in druge velike mojstre klasične dobe slikarstva.
Od Gemäldegalerie prek stare galerije in nove nacionalne galerije do Hamburger Bahnhofa
Poznavalci galerijo Gemäldegalerie najbolj cenijo zaradi njenih zbirk italijanskega slikarstva od 13. do 16. stoletja ter del flamskih mojstrov 15. in 16. stoletja. K temu je potrebno dodati še zgleden prikaz starega nemškega slikarstva. Platna Konrada Witza, Albrechta Dürerja, Baldunga Griena, Lucasa Cranacha in Hansa Holbeina predstavljajo izčrpno 'prvo poglavje' v Berlinu predstavljene nemške likovne umetnosti. Nadaljevanje najdemo na drugem koncu mesta, v Stari galeriji na Muzejskem otoku. Tamkajšnji zvezdniki so likovniki in kiparji poznega 18. in 19. stoletja, od Raucha in Schadowa prek romantikov Schinkla in Friedricha do mogočnih zgodovinskih epskih prizorov Adolfa Menzla. Zgodba gre potem naprej v Novi nacionalni galeriji v Bližini Gemäldegalerie in se konča na Hamburger Bahnfohu, galeriji najsodobnejše vizualne ustvarjalnosti.
Meščanstvo od kralja terja muzej
Zgodovina ustanove Gemäldegalerie je skoraj tako imenitna kot je sama zbirka. Ustanavljanje velike z državnimi sredstvi ustanovljene in upravljane ter vsem dostopne galerije je bilo dolgotrajen proces. Muzej je tako imenovano izobraženo meščanstvo (Bildungsbürgertum) od kralja začelo terjati že konec 18. stoletja, ideja pa je tako zaradi nenavdušenosti kralja Friedricha Wilhelma III. kot tudi zaradi hudih političnih in finančnih težav, v katerih je Prusija tičala v prvih dvajsetih letih 19. stoletja dolgo časa ostala nerealizirana.
Leta 1830 so na Muzejskem otoku v stavbi Karla Friedricha Schinkla - v njej danes domuje Stari muzej - vendar odprli državni muzej. Jedro stalne zbirke sta tvorili zbirki velikega brandenburškega volilnega kneza Friedricha Wilhelma I. (1620-1688) in pruskega kralja Friedricha II., imenovanega tudi Friedrich Veliki (1712-1786). Za veliki mednarodni sloves zbirke pa je najbolj zaslužen direktor muzeja med letoma 1890 in 1929 Wilhelm von Bode, po katerem se imenuje tudi eden od muzejev na Muzejskem otoku. Bodeju je uspelo pridobiti toliko imenitnih del, da je berlinska zbirka postala celovit in dragocen pregled razvoja evropske likovne umetnosti.
V vojni izgine 400 del
Veliki rez v razvoju zbirke je bila druga svetovna vojna. Vse stavbe Muzejskega otoka so bile močno poškodovane in čeprav so na varno uspeli večji del velikega umetniškega zaklada, je bilo uničenih okoli 400 velikoformatnih platen. Z delitvijo nemškega ozemlja med dve nemški državi je bila razdeljena tudi zbirka in ustanovitev Kulturforuma je bila ravno posledica delitve Berlina, saj je zahodna polovica mesta ostala brez umetniškega središča. Muzejski otok je pripadel Vzhodu. Šele po združitvi obeh Nemčij je bila ponovno združena tudi zbirka, ki je seveda v letih ločenosti dobila tudi nove enote - to posebej velja za tisti del zbirke, za katerega so skrbeli na Zahodu -, in za Berlin lahko danes rečemo, da se lahko pohvali z enim najimenitnejših državnih muzejsko-galerijskih programov na svetu.
Vabimo vas na kratek sprehod skozi dela, razstavljena v Gemäldegalerie.