Kot da Joan Miró in Toulouse-Lautrec nista dovolj, slavni umetnostnozgodovinski muzej na Dunaju vse bolj razširjen sloves mesta muzejev utrjuje z razstavo del španskega baročnega velikana Diega Rodrigueza Velázqueza (1599-1660). Mojster pronicljivega očesa, ki je svet okoli sebe slikal brez pripomb in moralnih poudarkov, sodi med tiste umetnike, s katerimi svet skopari, njihova umetnost pa ima zato toliko bolj daljnosežne vplive. Eduard Manet ga je imenoval slikarja vseh slikarjev.
Dunajski muzej je postavitev pripravil v sodelovanju z nekaterimi ključnimi svetovnimi muzeji, ki se ponašajo z Velázquezovimi deli. Pomemben del razstave je prispeval madridski Prado, ki hrani največjo zbirko del tega španskega mojstra, slike pa prihajajo tudi iz londonske Narodne galerije in bostonskega Muzeja lepih umetnosti.
Poleg očarljivih portretov otrok kraljeve družine je Velázquezov opus zastopan s široko paleto žanrov - od tihožitij in sakralnih del do zgodovinskih in mitoloških prizorov. Med zadnje sodi znamenito platno s prizorom Apolona v Vulkanovi delavnici. Nastal naj bi v letih 1630 in 1631, najverjetneje med umetnikovim prvim obiskom Italije. Tam se je izpopolnil v poznavanju človeške anatomije, svoje mojstrstvo pa razkazal na izklesanih telesih kovačev. Realizem njihovih teles je v kontrastu z milo podobo Apolona s sijem, ki na prizoru Vulkanu toži Venero, da je prešuštvovala z Marsom.
Iskren portretist sveta
Velázquez svoj neposreden način podajanja stvarnosti dolguje tudi Caravaggievemu realizmu, ki pa ga je pozneje pod vplivom beneškega slikarstva (zlasti Tiziana) in Rubensove umetnosti zmehčal in otoplil barvno lestvico. Bil je neomajen in iskren portretist, zgodovini je zapustil celo vrsto obrazov z dvora kralja Filipa IV. Poleg teh je med pomembnejšimi deli dunajske razstave tudi Poklon svetih treh kraljev.
Slikar se je rodil v Sevilli kot potomec stare portugalske plemiške družine. Prvo znanje je mladi Velázquez pridobival v delavnici Francisca Herrera st., zatem se je uril pri svojem bodočem zetu Franciscu Pachecu. Od leta 1623 je bil dvorni slikar kralja Filipa IV. v Madridu, njegova vzpenjajoča se dvorna kariera pa je vrhunec dosegla z imenovanjem za glavnega dvornega upravitelja leta 1652.
V Velázquezovem opusu ne najdemo le portretov kraljevske družine, ampak so ga zanimali tudi ljudje z družbenega roba. Velázquezovo slikarstvo je imelo izjemen vpliv na umetnost Pirenejskega polotoka, njegova platna je vedno znova opazoval Pablo Picasso, njegov portret papeža Inocenca X. pa je denimo navdihnil Britanca Francisa Bacona.

Razstava bo odprta do 15. februarja.