Kaj bo na tem mestu čez nekaj desetletij? Foto:
Kaj bo na tem mestu čez nekaj desetletij? Foto:
Iz projekta Stereovizije
Oba avtorja sta fotografije posnela z istim fotoaparatom.
Kalinov ženski akt je v oblačilni delavnici Marije Mojce Pungerčar dobil sodobna oblačila.
Pungerčarjeva je kipe oblekla večkrat. Foto: Marija Mojca Pungerčar

V Centru in Galeriji P74 v Ljubljani so predstavili projekt, ki ga sooblikujejo fotografije, posnete na istih lokacijah z istim fotoaparatom, le da je med pritiski na sprožilec minilo 30 ali 40 let. Novejše je v svojem domačem kraju posnela Marija Mojca, starejše pa njen oče Leopold. Ob Stereovizijah je v Ljubljani na ogled tudi galerijska izvedba dogodka V akciji, s katerim je avtorica oktobra letos opozarjala na spreminjanje mesta in nove oblike porabništva.

Dvojni pogled
Stereovizije že z imenom kažejo, da gre za dva različna pogleda na isti prizor ali dogodek. Očetove fotografije, posnete ob različnih priložnostih, in svoje, ki jih je posnela letos, je Pungerčarjeva uredila v kompozicije, ki spominjajo na stereoskopske podobe z začetkov fotografije.

Zgodbe, ki jih piše zgodovina
Iz očetovega opusa je Marija Mojca izbrala dve fotografiji lokacij, ki taki, kot sta na prvotnih fotografijah, ne obstajata več, in ju obiskala z očetovim fotoaparatom. "Stereofotografijam" je dodala še posnetke objektov in dogodkov, pomembnih za lokalno skupnost. Preko fotografij tako ponuja nedvomen dokaz, kako se je kraj spreminjal, avtorica pa je zapisala tudi, da lahko zgodbo s fotografij beremo tudi kot zgodbo o slovenskem podeželju v postruralni tranziciji.

O spreminjanju prostora tudi projekt V akciji
Spreminajnju mest pa se je posvetila s projektom V akciji, s katerim je za en dan znova odprla nekdanji fotografski lokal na Tržaški cesti v Ljubljani. V njem je predvajala videoposnetke hiš s spodnje Tržaške ceste in avdioposnetke, s katerih so prihajali zvoki, kot jih je mogoče slišati na živahno nakupovalno soboto.

Kaj zanima avtorico?
Tudi sicer se Marija Mojca Pungerčar rada loteva družbeno angažiranih vsebin in raziskovanja, kako se urbano okolje vpisuje v arhitekturo. Na vprašanja skuša odgovarjati prek najrazličnejših sredstev sodobne umetnosti, kot so inštalacije, fotografije, videi in performansi.

Negibni manekeni
Najodmevnejši projekt umetnice, ki se ukvarja tudi z gledališko kostumografijo, je bil projekt Manekeni, v katerem je leta 1997 oblekla ljubljanske javne spomenike. Drugi njeni projekti so Singer, s katerim se je lotila zapiranja tekstilnih tovarn na Slovenskem in odpuščanja slovenskih tekstilnih delavk, Pred domačim pragom, kjer je opazovala spreminjanje domače soseske, in Safe House, ki še vedno poteka na spletu.