Razstava v mariborski univerzitetni knjižnici sodi v sklop omenjenega projekta, ki se je začel odvijati že preteklo nedeljo na številnih prizoriščih po Sloveniji; predvsem v mestih, ki so bila v različnih zgodovinskih obdobjih povezana z judovsko zgodovino in kulturo. Sicer pa je razstava nastala v sodelovanju izraelskega zunanjega ministrstva in Izraelskega muzeja iz Jeruzalema in že desetletje roma po evropskih razstaviščih - med drugim smo jo lahko videli tudi v Slovenskem etnografskem muzeju - tokratnega odprtja pa se je udeležila tudi namestnica izraelskega veleposlanika na Dunaju Irit Savion Waidergorn.

Umetnine z verskimi in zgodovinskimi pričevanji
Na ogled so različni tipi pisave, ki so prišli izpod peres tako pisarjev kot običajnih ljudskih umetnikov, kar tudi pomeni, da vsi razstavljeni eksponati vsebujejo hebrejske črke ali zapise. Zapisi, povezani z verskimi ali drugimi ceremonialnimi obredi, so lahko prave umetnine, služijo pa tudi kot zgodovinska pričevanja. Predstavljeni so različni zapisi iz bogato okrašenih kodeksov in pozneje tiskanih knjig, slavnih Mrtvomorskih rokopisov in zvitkov Tore. Nekatere so zapisali pravi pisarji, globoko verni umetniki, ki so imeli svoje delo za sveto in ga opravljali z vso duhovno predanostjo, spet druge pa običajni ljudski umetniki. Posebnega občudovanja je vredno okrasje, ki spremlja te zapise in odraža vpliv umetnosti dežele, v kateri so nastali.

"Najbrž se lahko strinjamo, da zapisi niso le lepe dekoracije in svojevrstne umetnine, temveč tudi zgodovinske priče in viri," je ob odprtju razstave povedal vodja Sinagoge Maribor Marjan Toš. Po njegovih besedah je vsak tip pisave značilen za Jude v določenih delih sveta. Okrasje, ki ga spremljajo besedila, odraža kot vsa judovska obredna umetnost vpliv umetnosti tiste države, v kateri je nastalo. Kot je poudaril Toš, se je judovsko življenje vselej vrtelo okoli hebrejske črke ali knjige.

Starodavna pisava, ki se ni nič kaj dosti spreminjala
"Hebrejska abeceda in pisava sta torej znaka pripadnosti judovstvu, ki ga v dobršni meri zaznamuje oziroma označuje hebrejščina," je dejal Toš. Po njegovih besedah hebrejska pisava izvira iz starodavne protokanaanske abecede, katere začetke je zaslediti okoli leta 1500 pred našim štetjem. Skozi stoletja se je hebrejska pisava komaj kaj spreminjala in tako današnji bralec z njo vse od Mrtvomorskih rokopisov do danes nima veliko težav. Potreba po novih hebrejskih črkah in tipografiji se je pojavila po ponovni oživitvi hebrejščine in razcvetu sionističnega gibanja v 19. in zgodnjem 20. stoletju ter ob poznejši ustanovitvi države Izrael. Tako se je začela sodobna hebrejska kaligrafija v zgodnjem 20. stoletju, nedolgo po pojavu moderne latinične kaligrafije v Evropi.

Aramejska pisava, ki je v judovski tradiciji znana kot asirska pisava, je postala znana pod imenom "kvadratna hebrejska pisava". To je pisava, znana iz Mrtvomorskih rokopisov, ki segajo v čas od sredine 2. st. pr. n. št. do zgodnjega 1. st. našega štetja. Od tistega časa do 10. stoletja zasledimo hebrejsko pisavo le poredkoma. Hebrejska pisava ostaja konservativna in celo v moderni dobi se je osnovna oblika črk bore malo spremenila. Čeprav je v srednjem veku in v moderni judovski zgodovini mogoče zaslediti nekaj različic zapisovanja v posameznih judovskih skupnostih, lahko hebrejsko pisavo, od Mrtvomorskih rokopisov naprej pa vse do danes, brez težav bere vsak dandanašnji bralec.

Obsežna tematika, ki da občutek neznatnosti v zgodovini
Toš je izrazil prepričanje, da bo razstava pritegnila mnoge obiskovalce, ki bodo lahko v strnjenih povzetkih izvedeli nekaj več o hebrejski pisavi. Po besedah ravnateljice Univerzitetne knjižnice Maribor Zdenke Petermanec pogled na razstavljene eksponate zagotavlja poseben likovno-estetski užitek. Kot je še dejala ravnateljica, ima pred tematiko razstave "občutek neznatnosti v zgodovini", in sicer iz dveh razlogov: ker segajo korenine hebrejske pisave tisočletja v biblično preteklost in ker je tematika tako zelo obsežna. Hebrejsko pisavo bere danes več kot šest milijonov ljudi.