V polfinale slavnega natečaja se je uvrstilo sedem umetnikov, med temi tudi Donatello in Jacopo della Quercia, vendar končna 'bitka' se je bila med - Lorenzom Ghibertijem in arhitektom znamenite kupole firenške katedrale Filippom Brunelleschijem. Konec zgodbe je znan, naročilo je dobil Ghibert (čeprav obstaja tudi razlaga, da so ga dodelili obema, a se je Brunelleschi užaljen umaknil v Rim in posvetil arhitekturi), do danes pa sta se ohranili prav tekmovalni plošči obeh finalistov. Gre za upodobitvi prizora Abraham žrtvuje Izaka, ključni plošči za razumevanje prvih korakov renesančnega kiparstva, obe deli pa sta trenutno tudi na ogled v palači Strozzi.
Pod naslovom Prebujanje renesanse - kiparstvo in umetnosti v Firencah 1400-1460 je razstavljenih približno 140 kipov in slik iz najpomembnejših svetovnih zbirk, ki skušajo pojasniti rojevanje nove umetnosti in miselnosti v Firencah. V stavbi, ki ni nič manj pomemben spomenik tistega časa, so med drugim razstavljena dela Donatella, Masacia in Filippa Lippija, Luca della Robbia. Čeprav so bili v resnici arhitekti in slikarji tisti, ki so jih prve začeli ceniti kot umetnike, in so si kiparji poseben status pridobili zadnji, pa še to predvsem po zaslugi visokorenesančnega mojstra v marmorju Michelangela, se je umetniška revolucija, ki je trajala dve stoletji, začela v kiparstvu, pojasnjuje italijanska kustosinja razstave in potomka florentinske plemiške družine Beatrice Paolozzi Strozzi.
Preporod akta in konjeniškega spomenika
Pri postavitvi združujeta moči Fundacija palača Strozzi in pariški muzej Louvre, kamor se razstava seli 26. septembra (v Firencah bo na ogled do 18. avgusta), nekaj umetnin pa je bilo ob tej priložnosti tudi restavriranih. Razstava je razdeljena v deset sklopov, prvi je naslovljen Dediščina prednikov, zadnji Novi meceni. Poleg omenjenih tekmovalnih plošč Ghibertija in Brunelleschija prvi sklop obiskovalca v obdobje uvede z lesenim modelom kupole za Santa Maria del Fiore, simbola mesta, ki velja za zibelko renesančne umetnosti in humanistične misli. Čeprav je v središče postavljen arhitekturni element, razstavljena kiparska dela opozarjajo na odločilen pomen, ki ga je imelo kiparstvo na razvoj oblikovanja figure in perspektive tudi v slikarstvu.
Renesansa je čas, ko dobimo prvi prostostoječi akt po antiki, prav v kiparstvu je ta motiv doživljal neverjeten preporod (spomnimo se na Donatellovega in pozneje še Michelangelovega Davida), prav tako je to obdobje konjeniškega spomenika in portretov, kar se je razmahnilo sredi stoletja zlasti z nastopom zasebnih naročnikov, kot so bili mogočni Medičejci.

Kaj bi brez zasebnih naročnikov?
Medičejcem je namenjen zadnji sklop, ki njihovo pomembno vlogo v tem prelomnem obdobju predstavlja tudi z lesenim modelom Palače Strozzi, katere zgodovina zgovorno slika tisti čas. Gradnjo je naročil veliki sovražnik Medičejcev, Filippo Strozzi starejši, ki si je zamislil tako mogočno palačo, da bi dosledno pričala o njegovi veličini, da je bilo treba s tlemi zravnati nekaj starejših stavb. Vendar konca gradnje ni dočakal in Kozimo I. Medičejec jo je naglo zaplenil, družini Strozzi pa jo je vrnil šele 30 let pozneje.
Med kiparji je osrednja pozornost namenjena Donatellu (1386-1466), ki je med vsemi kiparji tudi najbolj zaznamoval zgodnjerenesančno obdobje. Donatello, ki so ga meceni Medičejci znali ceniti kot pravega umetnika, je živel dolgo in po besedah kustosinje nikoli ni nehal eksperimentirati. Izjemen občutek za realizem je razviden na bronasti glavi konja, ki jasno pripoveduje o naslanjanju na antiko in hrepenenju po doseganju ideala antičnih prednikov.